Dan po napadih: tesnoba in boleča tišina

V jutru po napadu je bilo središče mesta nenavadno prazno. Čeprav je storilec na begu, med redkimi ljudmi na ulicah ni bilo zaznati panike, prej tesnobo in bolečo tišino. Nekatere trgovine in restavracije so bile zaprte, v bližini znamenite gotske katedrale in božične tržnice na Trgu Klebert so patruljirali policisti, televizijski poročevalci so se pripravljali na javljanja v živo.



Mati in hči, Strasbouržanki, sta, vidno ganjeni, na božično dekoracijo pripeli napis »Poklon žrtvam. Sem Strasbourg« in poleg položili vrtnice. Objeli sta se. Mesto je počasi začelo premlevati razsežnosti sinočnjega napada, čeprav bi ga večina najraje pozabila.

V strelskem pohodu devetindvajsetletnika z dolgo prestopniško kartoteko v Franciji, Nemčiji in Švici sta bili po zadnjih podatkih francoskega notranjega ministrstva v različnih delih mesta ubiti vsaj dve osebi, 12 je ranjenih, več huje. Domnevajo, da je šlo za teroristični napad.
  

Negotovost in strah

Okoli osme ure zvečer, ko je storilec začel strelski pohod, smo z novinarskima kolegoma sedeli v baru Le Trolleybus v središču mesta, le nekaj sto metrov od božične tržnice na Trgu Klebert. Pogovor je prekinilo brezglavo in nenadzorovano bežanje ljudi. Panika je zavladala tudi v restavraciji na drugi strani ulice. Ljudje so se skrivali za mizami, stoli in drugimi večjimi kosi pohištva. V bar se je panično zatekla skupina preplašenih ljudi, ki so hiteli razlagati, da je na ulici moški, ki strelja.



Natakar v lokalu, kasneje je za Delo povedal, da je slišal strele in videl moškega ležati na tleh le nekaj metrov stran od Trolleybusa, je preudarno zaklenil lokal in odprl zadnja vrata, ki so vodila na stopnišče stanovanjskega bloka nad barom. Spogledovali smo se, nihče ni vedel, kaj se dogaja.

Bilo nas je okoli 30, morda nekaj več. Negotovost je šibila kolena, adrenalin je iskal varnejše in predvsem manj izpostavljeno zatočišče, kot je bil zastekljen bar le lučaj stran, od koder se je razleglo streljanje. Pomislili in upali smo, da gre za lažni alarm, da je vse skupaj le histerična reakcija podzavesti, ki je v ozadju vrtela dogodke iz Pariza, Nice, Bruslja in drugih evropskih mest.

Najbolj prestrašeni so trkali na vrata stanovanj. Večina ni hotela odpreti, bilo jih je strah, v zgornja nadstropja se je le nekaj minut pred tem razločno slišalo streljanje. Vrata svojega doma sta, sprva sicer obotavljajoče, odprla Christophe in Alissa, domačina, par sredi štiridesetih, in sprejela ne ravno majhno skupino popolnih neznancev.



Zasedli smo velik del stanovanja. Prve informacije so bile skope. Priklopljeni smo bili na mobilne telefone, nenehno smo spremljali družbena omrežja. Med zbranimi so krožile nepreverjene govorice in polnilci za telefon. Vsak se je z negotovostjo soočal na svoj način. Ljudje so bili nemirni in prestrašeni. Klicali so sorodnike in prijatelje. Nekateri so se objemali, mladenko, ki je z družbo v mestu praznovala dvajseti rojstni dan, sta tolažila prijatelja. Christophe in Alissa sta na mizo nosila hrano in pijačo. Če bi bilo treba, bi lahko vsi zbrani noč preživeli pri njiju, sta ponavljala. »Človečnost v težkih trenutkih premaga strah,« je bila presenečena 39-letna Amelie, ki se je prav tako zatekla v stanovanje.

Ko je postalo jasno, da je bilo v napadu ubitih več ljudi, je moški srednjih let na invalidskem vozičku predlagal minuto molka. Prvi trenutek za razmislek in soočenje s trpko mislijo na mrtve in ranjene le nekaj metrov stran.

Obljudeni božični sejem

Središče mesta je medtem ostalo zaprto. Pristojne službe so ukazale, naj ostanemo na varnem, saj je bil strelec še na begu. Središče Strasbourga je majhno, zato smo bili vsi, ki smo bili takrat v mestnem jedru, relativno blizu dogajanja. Poleg tega je Strasbourg zaradi priljubljenega božičnega sejma – vsako leto ga obišče okoli dva milijona obiskovalcev – decembra obljudeno stičišče domačinov in turistov. Ta teden tod zaseda tudi evropski parlament, zaradi česar je mesto ob Renu še dodatno zasedeno in je v njem tudi veliko novinarjev.



Okoli polnoči je negotovost začela plahneti. Po več urah smo začeli previdno zapuščati »otok« v zastraženem središču. Nekatere ulice so bile blokirane, mesto je še naprej preletaval helikopter, sirene so počasi utihnile.

Dan kasneje

Prodajalec Michael je dopoldne vidno utrujen napol nemo stal pred trgovinico na Rue des Grandes Arcades, kjer je strelec še nekaj ur prej sejal smrt. Na barbarsko dejanje so spominjali madeži krvi in svečke, ki so jih prižigali mimoidoči. »Nekaj metrov od tu je ustrelil človeka, brezdomca, v bližini sta pod streli obležali še dve osebi,« je povedal za Delo. V trgovinico se je zateklo več kot dvajset preplašenih ljudi, kjer so za zaprtimi in zastrtimi vrati več ur čakali, da so bile razmere pod nadzorom.

V mestu so bile danes zastave spuščene na pol droga. Božično dogajanje je do nadaljnjega odpovedano, prav tako gledališke predstave in drugi dogodki. Šole so bile odprte za otroke, ki niso mogli ostati doma. Evropski parlament se je žrtvam napada poklonil z minuto molka, delo je sicer, kljub manjšemu številu ljudi, vsaj v jutranjih urah teklo naprej. V popoldanskih urah so se na ulice začeli vračati ljudje.