V mestu, kjer nihče še dolgo ne bo spal v hiši

Petrinja – Najmanj sedem mrtvih in več deset ranjenih ter stotine razseljenih. To je prva bilanca močnega potresa, ki je danes popoldne, že drugi dan zapored, stresel mestece Petrinja, kakih 45 kilometrov oddaljeno od Zagreba. Mesto smo na kratko obiskali in vsi, s katerimi smo imeli priložnost govoriti, so enotni: sanacija posledic bo trajala mesece in brez pomoči od zunaj jim ne bo uspelo.

Porušeni Petrinji, ki je bila po ocenah ljudi, ki so doživeli vojno v začetku 90. let, takrat manj porušena, so takoj priskočili na pomoč ljudje od vsepovsod: gasilci, reševalci in gradbinci iz celotne Hrvaške ter sosednjih držav. Na trenutke se je zdelo, da so imeli v prvi paniki in gneči celo težave s koordinacijo in organizacijo vseh, ki so bili pripravljeni pomagati. Zagotovo nimajo toliko lopat, kot je ljudi, pripravljenih za delo.



Med obiskom smo se med drugim pogovarjali z dvema pripadnikoma civilne zaščite, ki sta iz Zagreba prišla že po prvem potresu kot člana ekip, ki ocenjujejo poškodbe na stavbah. »Nič mi ni uspelo pregledati. Videl sem eno hišo, in ko sem prišel v drugo, me je vrglo po tleh. Komaj sem se splazil ven, tako močno je treslo. Vesel sem, da sem živ. Če mene vprašate, bomo mesto čistili pet mesecev, da bomo vse stavbe pregledali, bo trajalo še dlje,« nam je povedal eden od dveh Zagrebčanov v povsem zaprašenih uniformah.



S hišami, na katerih so vidne razpoke, ne bo težav, porušili jih bodo in zgradili nove, ljudi bolj skrbi, kako trdne so še hiše brez navzven vidnih poškodb. Zato v Petrinji danes nihče ni šel spat v svojo hišo.

Odstranjevanje ruševin, iskanje morebitnih ujetih ranjenih in poškodovanih ob spremljavi hrupa delovnih strojev in siren številnih reševalnih in gasilskih vozil. V očeh množic ljudi, ki so se ves popoldan zadrževali pred hišami ob vpadnici v mesto, je videti mešanico strahu in obupa. Sem ter tja se zaslišita gromek smeh in bentenje čez grozljivo leto 2020. Naj že mine.



Da se je zgodilo nekaj strašnega, je bilo jasno že na avtocesti med Zagrebom in Siskom, ko so nas prehitevale kolone reševalnih in gasilskih vozil. Edini most v mesto je bil močno poškodovan, čezenj so spuščali le po eno vozilo naenkrat. Da ne pretiravajo z varnostnimi ukrepi, je bilo jasno že nekaj metrov naprej od mostu, kjer so zijale skoraj polmetrske razpoke v cesti.
Do središča mesta je bilo mogoče zgolj peš, izogibaje se kupom razsutega gradbenega materiala in razbitih strešnikov.



V središču je bilo v akciji okoli 500 pripadnikov civilne zaščite, vojska iz petrinjske vojašnice, gasilci in gorski reševalci. »Prvih 300 iz Petrinje evakuiranih ljudi smo namestili v vojašnico, nekaj jih je nameščenih v Sisku v telovadnice, manjši del ljudi pa smo evakuirali v toplice Topusko. Težko rečemo, koliko jih bo ostalo brez strehe nad glavo,« nam je povedala Marijana Klanac iz civilne zaščite.



Ves čas najinega kratkega pogovora so sogovornico prekinjali telefonski klici. Večji del pogovorov je bil povezan z organizacijo in koordinacijo reševalnih del in skupin ljudi, ki so priskočili na pomoč, precej pa je bilo tudi klicev, v katerih je prijateljem in sorodnikom pojasnjevala, da je živa in zdrava, da za hišo še ne ve, zdelo pa se je, da to niti ni bila njena prva skrb.


 

Močni popotresni sunki

Ko sva s fotografom že zapuščala Petrinjo, zavito v prah in temo, je nekaj močno zabobnelo. Ob cesti sva srečala tri Petrinjčane srednjih let, ki sva jih najverjetneje videla že na poti v mesto. Tu so namreč vsi zunaj, na ulici, v načete in poškodovane hiše si ne upajo več; vprašajo naju, ali sva čutila potresni sunek. »V hišo to noč ne gremo, nobene možnosti ni za to,« so nam v en glas povedali Zvone Radošević, njegova žena Marica in njun sosed Jure Bulat. Potem ko jim je hišo streslo že en dan prej in porušilo dimnik, sta zakonca Radošević med današnjim tresenjem tal bila na vrtu. »Ko je za hip nehalo tresti, sem samo stekel noter pobrat najnujnejše stvari in zbežal ven. Nazaj v hišo to noč zagotovo ne greva, spala bova v avtu,« je povedal Zvone Radošević.





Jure Bulat je na vprašanje, kako dolgo misli, da bo lahko spal v avtu, napol v šali odgovoril, da kolikor bo treba oziroma dokler ga ne mine strah. »Meni je lahko spati v avtu, jaz imam golfa. Mojemu sinu je težje, ker ima alfo, njega bo po mojem prej minil strah in se bo vrnil v hišo,« nam je skozi smeh pojasnil Bulat. »Nimamo veliko izbire, lahko se jokamo ali smejimo. Letošnje leto je že tako bilo zanič, tole zdaj pa je še darilo za slovo od tega groznega leta. Naj bo novo leto srečno, živi in zdravi ostanite. Če bomo živi in zdravi, bomo hiše že kako popravili,« nam je za konec dejal Bulat.