V Ameriko po novo življenje

Je treba še naprej ponavljati, da lahko v tem našem norem stoletju vse postane industrija? Celo rojevanje. V bolnišnici v kanadskem mestu Richmond se je število porodov mater, ki niso kanadske državljanke, v fiskalnem letu 2017/2018 v primerjavi s prejšnjim obračunskim obdobjem povečalo za 23,8 odstotka, otroci, ki so rojeni med kratkim postankom v tem mestu, pa sestavljajo kar 22,1 odstotka vseh tukajšnjih novorojenčkov.

Hkrati se je število otrok, ki jih rodijo kanadske matere, v tej bolnišnici zmanjšalo za 9,4 odstotka, tako da se je že začela polemika o tem, ali je prav, da se tujkam dovoljuje, da prihajajo sem samo rojevat, tako da dobijo njihovi otroci takoj po rojstvu kanadski potni list in vse ugodnosti, ki jih prinaša ta dokument.

Med ženskami v »porodniškem turizmu« močno prevladujejo Kitajke. To, da si izberejo tujo državo, da v njej rodijo otroka, ni protizakonito. Te ženske ne nameravajo imigrirati v to državo. Takoj ko si po porodu opomorejo in opravijo vse formalnosti v zvezi z otrokovim državljanstvom, odpotujejo nazaj domov. Čez čas, ko bo dopolnil 21 let, se bo lahko ta otrok vrnil v državo, v kateri se je rodil, in to skupaj s starši, ki bodo imeli pravico do bivalnega vizuma že na podlagi otrokovega potnega lista.

Pravica tal ni univerzalna

Od vseh držav, ki obstajajo na svetu, jih samo 35 podeljuje državljanstvo na podlagi neomejenega jus soli – torej pravice tal, in sicer samo zato, ker je bil kdo rojen na ozemlju določene države. A od teh držav so za Kitajce privlačne samo tiste, katerih potni list omogoča svobodno gibanje po vsem svetu ali pravico do brezplačnega šolanja in zdravstvenega varstva. Zato jim ni do tega, da bi otroke rojevali na Fidžiju ali Tuvaluju. In čeprav sta zanje Pakistan in Venezuela prijateljski državi, bodo svojim potomcem raje zagotovili državljanstvo ZDA ali Kanade.

Vse od 19. stoletja zagotavlja 14. amandma ameriške ustave pravico do ameriškega državljanstva vsakomur, ki se rodi na ameriških tleh. A medtem ko so to do zdaj v glavnem izkoriščali prebivalci sosednjih držav, so v zadnjih nekaj letih najpogostejše »turistične porodnice« bogate Kitajke.



Nekateri pravijo, da je bila romantična komedija Peking sreča Seattle tista, ki je navdihnila prvo skupino kitajskih nosečnic, da so tik pred porodom preletele Tihi ocean. V omenjenem filmu namreč Jijia, ljubica poročenega bogataša, noseča pripotuje v Seattle, da bi tukaj rodila. Po prihodu sreča Franka, nekdanjega zdravnika iz Pekinga, ki dela kot šofer v centru za porodnice. In čeprav se zgodba razpleta okoli njunega iskanja ljubezni in srečanja duš dvojčic, je bil ta film za kitajske gledalke povsem drugačen navdih. Od slabih 600, ki so v ZDA rodile leta 2007, se je število teh porodnic do leta 2016 povečal na 80.000. Ker je najnižja cena poroda in bivanja v porodnišnicah Los Angelesa, ki je velja med kitajskimi bodočimi mamami za zelo priljubljeno mesto, se je prihod na svet tukaj spremenil v industrijo, vredno več milijard dolarjev.

Posel, ki izvrstno uspeva

Ena od gledalk filma Peking sreča s Seattle je bila leta 2013 tudi Xiao Xue, ki je bila takrat tudi sama noseča. Poleg tega, da se je odpravila na porod v Ameriko, je doma odprla spletni svetovalni center v aplikaciji WeChat. Ženskam, ki jih to zanima, zagotavlja informacije o tem, kako dobiti turistični vizum, kako izbrati zanesljivo ustanovo za bivanje pred porodom in po njem, kako izbrati najboljšega zdravnika … Posel ji še danes izvrstno uspeva.

Sicer pa obstaja več vzrokov, da se Kitajke odločajo za rojevanje v tujini. Škandali okoli onesnaženega mleka v prahu, neobvladljivi smog v zraku, negotovost v zvezi z gospodarsko prihodnostjo, obsesivni strah pred sprejemnimi izpiti na kitajskih univerzah … Kitajci se v svoji deželi ne počutijo varne. A kot so se v minulih dveh letih slabšali odnosi med Pekingom in Washingtonom, tako so se tudi porodi selili deloma v Kanado in deloma na Saipan, največji otok Severnih Marijanskih otokov, ki so še vedno pod ameriško vlado in veljajo za ameriško ozemlje.



Čeprav nihče ne razmišlja o tem, da bi bilo treba nosečnicam prepovedati prehode čez mejo, se vse bolj krepi odpor proti centrom za njihovo oskrbo v Ameriki in Kanadi. V začetku oktobra je v sicer strpnem Richmondu v Britanski Kolumbiji kar 11.000 ljudi podpisalo peticijo z zahtevo, da je treba ustaviti porodniški turizem, ker »zmanjšuje vrednost kanadskega državljanstva« in ogroža kanadsko socialno zavarovanje. Peticijo so podprli tako konservativni kot liberalni politiki. Čeprav se menda ne zavzemajo za to, da se nosečnicam kakršne koli že narodnosti omejuje pravica do tega, da gredo v porodnišnico in tam rodijo, zahtevajo prepoved delovanja centrov, ki jim svetujejo, kako prikriti nosečnost ob prijavi za pridobitev vizuma in ob vstopu v letalo. Pravijo, da rojevanje ne bi smelo postati posel, še zlasti ne nezakoniti posel.

Med temi porodnicami niso samo Kitajke, res pa je, da prav one prihajajo v največjem številu. V ZDA zdaj proučujejo, ali je morda nezakonito že to, da so konzularnim uslužbencem lagale o tem, zakaj hočejo potovati v Ameriko. Porodnišnice molčijo. Zanje je to dobro. Ker je vse manj domačih nosečnic … Pa vendar, rojevanje ne sme biti posel.