V nadaljevanju preberite:

Za prebivalko Borodjanke, upokojeno 74-letno ravnateljico Natalijo Černenko, je bil 24. februar nekakšna obletnica. Na ta dan je leta 1982 dobila ključe svojega stanovanja v mestnem središču, le nekaj sto metrov od glavne ulice. Takrat si niti predstavljati ni mogla, da bodo 40 let pozneje na njeno malo, prijetno mesto severozahodno od Kijeva padale ruske bombe.

Dan pred rusko invazijo je Natalija dokončala manjše popravilo v eni od sob – zamenjali so ji stare tapete in lesena tla. Prijateljica ji je prišla pomagat pri čiščenju. A v obnovi ni imela časa uživati, kajti od tistega dne je morala večino časa preživeti v kleti, spremenjeni v bombno zaklonišče. Najprej so se pojavile neskončne kolone ruskih tankov in oklepnih vozil, ki so peljali skozi mesto. »Lokalna teritorialna obramba jih ni mogla ustaviti in tisti fantje, ki so metali molotovke na ruske tanke, so bili v resnici na samomorilski misiji,« pove Natalijin sin Oleksander Černenko, civilni aktivist, novinar in nekdanji član parlamenta. »Rusi so streljali tudi na druge ljudi, civiliste, ki so poskušali fotografirati, in ljudi, ki so se pač znašli na ulici.«