V nadaljevanju preberite:

»Politika: to je tekma trojanskih konjev.« Poljski književnik Stanisław Jerzy Lec je to zapisal v eni od svojih zbirk aforizmov, s katerimi se je pravzaprav najbolj proslavil. In če gledamo današnjo politiko, je imel avtor Nepočesanih misli, kot je naslovil knjižico aforizmov, objavljeno leta 1959, povsem prav. Mar ni bila globalizacija zahodni trojanski konj, podtaknjen državam revnega obilja (namreč tistim, ki so imele ali kupe surovin in naravnih bogastev pod svojimi bosimi nogami, ali tistim, ki so imele obilico poceni delovne sile)? Mar ni bila zamisel Zahoda spremembo režima na Kitajskem izzvati na ta način, da bo na njenih tleh postavil velikega trojanskega konja, v katerega trebuhu so se skrivali svobodna trgovina, internet, rokenrol, hollywoodski filmi?

A nato se je zgodilo nekaj, kar celo Odiseju ni padlo na pamet, da bi se lahko zgodilo: konj se je naučil kitajsko, prestopil na stran Kitajcev in jim pri spreminjanju sveta ponudil svojo vdanost, vzdržljivost in marljivost. Ni mogoče reči, da se Kitajska ni spremenila. Seveda se je, in to zelo. Vendar se je – odkar je azijska sila zajahala zahodnega trojanskega konja in prišla pred vrata tistih, ki so si jo nameravali ideološko pokoriti – še veliko bolj spremenila svetovna ureditev.

Toda Kitajski se je v procesu dozorevanja njene sodobne identitete podtaknila nevarna past, v katero bi lahko padla ta velika nacija in se usodno ranila, če ne bo pazila na steze, po katerih hiti v prihodnost: nacionalizem.