V nadaljevanju preberite:

»Spomin verjame prej, kot se spominja znanje. Verjame dlje, kot se znanje spominja, in celo dlje, kot znanje raziskuje.« Ne vem, zakaj so se mi v trenutku, ko mi je prijatelj sporočil, da je preminil Budimir Lončar, v misli prikradle prav te besede iz romana Svetloba v avgustu Williama Faulknerja. Morda zato, ker sta bili v veliki glavi tega moža spominjanje in znanje optimalno prepleteni in povezani z vero, ki ni nikoli zavrnila nadaljnjega raziskovanja.

Odhod velikega diplomata sem za najpomembnejšo temo tega tedna izbrala predvsem zaradi tega, ker je nekaj dni za njim preminil Bora Đorđević, bolj znan kot Bora Čorba. Tako je smrt, kot zna to samo ona, vsilila primerjavo neprimerljivega, spodbudila zgodbo o nečem, o čemer je bilo že vse povedano, a se o vsem skupaj kljub temu malo ve. Bude Lončar in Bora Čorba si nista bila v ničemer podobna, vendar sta bila oba plod nekdanje države, ki smo jo imenovali Jugoslavija, in oba sta pripomogla k temu, da je bila ta naša država še kako opazna igralka v veliki areni. Eden je sedel v njenem diplomatskem, drugi v njenem glasbeno-pesniškem kotu. In oba sta bila izjemno pomembna.