Tresli so se otoki, rodila so se pogajanja

Japonski premier Šinzo Abe se je na obisku pri ruskem predsedniku Vladimirju Putinu dogovoril, da se bo o sklenitvi mirovnega sporazuma med državama in rešitvi ozemeljskih sporov pogajala posebna delovna skupina, ki jo bosta vodila zunanja ministra obeh držav.

Že 25. sta se včeraj srečala voditelja sosednih držav. Abejev obisk v Moskvi so tokrat nestrpno pričakovali zlasti japonski mediji, ki jim je premier v zadnjem času obudil upanje, da jim bo zahodna soseda kmalu vrnila dva od južnih Kurilskih otokov, ki jih je na podlagi tajnega jaltskega dogovora med protinacističnimi zavezniki leta 1945 zasedla Rdeča armada. Tako so namreč razumeli ruskega predsednika, ki je lani jeseni izjavil, da bi morali državi do konca lanskega leta podpisati mirovni sporazum na podlagi dogovora, ki sta ga Moskva in Tokio sklenila davnega leta 1956, parlamenta obeh držav celo ratificirala, a je zaradi pritiska ZDA Japonska odstopila od dogovora.

Pred dnevi so japonski mediji objavili pričevanja, ki dokazujejo, da je odločilno vlogo takrat odigral ameriški zunanji minister John Foster Dulles. Ta je še leta 1951 v San Franciscu japonski delegaciji, ki je podpisovala mirovni sporazum, v katerem se je morala odpovedati svojemu »severnemu« ozemlju, rekel, naj se pritoži na mednarodnem sodišču, če se ne strinja z izgubo Kurilov, pet let pozneje, ko se je že razplamtela hladna vojna med nekdanjimi zavezniki, je zagrozil Tokiu, da ZDA ne bodo vrnile Japonski Okinave, če ta od Sovjetske zveze ne bo zahtevala Kurilov v celoti.
 

Dvomi o japonski suverenosti

ZDA še vedno igrajo ključno vlogo v tem sporu, saj se v Rusiji bojijo, da bo Japonska po morebitni vrnitvi južnih Kurilskih otokov tam postavila ameriška vojaška oporišča. Japonski mediji so razkrili, da je Abe na prejšnjem srečanju s Putinom zagotovil, da se to ne bo zgodilo. A v Moskvi, ki so jo med razpadanjem Sovjetske zveze potegnili za nos že z obljubami o neširjenju Nata na vzhod Evrope, takšnim obljubam ne verjamejo. Putin se je pred kratkim vprašal, kako suverena je sploh Japonska, na katere ozemlju so ameriški vojaki, čeprav se tamkajšnje prebivalstvo ne strinja s tem.

Drugi razlog za rusko nezaupanje so zahodne sankcije, ki se jim je priključila tudi Japonska. Te so bile precej blažje od tistih, ki so jih proti Rusiji uvedli v ZDA in EU, v Tokiu so se izognili kaznovanju ruskega energetskega sektorja. Pred dnevi je programski direktor ruskega mnenjskega središča Valdajski klub Ivan Timofejev pojasnil, so v zadnjih letih nekatere japonske družbe kljub sankcijam celo vlagale v rusko gospodarstvo. A po njegovih besedah je vprašanje, ali bo japonski zasebni kapital res tvegal, da bi zaradi ruskih poslov postal žrtev ameriških sankcij. »Izkušnje s sodelovanjem s Kitajsko in Indijo kažejo, da njihova zasebna podjetja raje ubogajo ameriške zahteve, čeprav se zavedajo, da so med Rusijo in Pekingom oziroma New Delhijem dobri politični odnosi,« je povedal Timofejev.

Tudi če so Rusi za zaprtimi vrati karkoli obljubili Japoncem, so ti s prevelikimi pričakovanji, ki so jih razgaljali v javnosti, postavili Moskvo v neroden položaj. V Kremlju so v zadnjih dnevih razlagali, da ni še nič dogovorjenega, ruski zunanji minister Sergej Lavrov je poudaril, da bo morala Japonska najprej priznati rezultate druge svetovne vojne, preden se bodo sploh lahko resno pogajali. To pomeni, da bo Tokio moral najprej sprejeti uradno stališče, da Sovjetska zveza ni nezakonito zasedla Kurilskega otočja, ampak da je to del ruskega ozemlja, preden bodo v Moskvi začeli razmišljati, ali naj Japoncem »velikodušno« prepustijo del Kurilskega otočja. Lavrov se je zgražal nad japonskimi izjavami, da morajo skleniti kompromis z Rusi in se sprijazniti z delno vrnitvijo, ker da je vzpostavitev dobrih odnosov z Moskvo edini način za ustavitev kitajske agresije.