Stresni test za solidarnost

Bruselj – Sredi zaostrovanja krize zaradi širjenja koronavirusa se na stari celini krepijo strahovi pred njegovimi negativnimi posledicami in evropske razprave o pripravah na odziv na recesijo.

Še en prelomni ukrep ECB bodo morale upoštevati države članice. Negotovo je, koliko bodo druga z drugo solidarne. Evropska komisija je v zadnji zimski napovedi, v kateri še niso bili upoštevani učinki koronavirusa, napovedala Italiji daleč najnižjo rast v EU, 0,3-odstotno (v celotni EU 1,4-odstotna). Z javnim dolgom, višjim od 130 odstotkov BDP, je Italija za Grčijo druga najbolj zadolžena članica. Zaradi recesije, ki je pred Italijo in vso Evropo, se bo dolg še povečal.

Financiranje Italije se je sicer že podražilo, a dostopa do finančnih trgov še zdaleč ni izgubila. Razprav o tem, kako bi EU, predvsem območje z evrom, postavila obrambno linijo, še potekajo. Med dolžniško krizo na začetku desetletja je bil vzpostavljen evropski mehanizem za stabilnost (ESM), ki zagotavlja pomoč državam, ki se ne morejo več financirati same. Nazadnje, v dramatičnem letu 2015, je zagotovil tretji rešilni program za Grčijo.

ESM ima na razpolago še za več kot 400 milijard evrov posojilne sposobnosti. Finančna pomoč je med drugim povezana z določenimi pogoji, med temi so ukrepi za stabilizacijo javnih financ. Ti pogoji bi v spopadanju s posledicami koronavirusa lahko postali politično kočljivi. Razprave o uporabi tega »kriznega sklada« so sicer šele v začetni fazi. Nemški finančni minister, socialdemokrat Olaf Scholz, je v pogovoru za hamburški Die Zeit namignil na pripravljenost za sprejetje takega programa.

V dramatičnih okoliščinah so bile obujene razprave o skupnih, evrskih obveznicah (v angleščini eurobonds). Z njimi bi se predvsem države s slabšo boniteto denarne unije lahko zadolževale ceneje, saj bi se tveganje delilo. O takšnih obveznicah se je veliko razpravljalo med dolžniško krizo. Severni blok z Nemčijo na čelu je bil proti njim, saj naj bi odvračale od reform in vzdržne politike, s katerimi bi si krizne države morale postaviti trdnejše gospodarske temelje in povrnile zaupanje trgov.

V arhivih je izjava nemške kanclerke Angele Merkel iz leta 2012, da dokler bo živela, ne bo skupne odgovornosti evropskih držav za dolgove. Vodilni politiki sicer drug za drugim ponavljajo, da so na gospodarskem področju pripravljeni narediti vse, kar je treba za blažitev krize, a za zdaj se nakazujejo le manj kočljivi ukrepi. To so prožnost pri tolmačenju proračunskih pravil EU, olajšave pri obravnavi državnih pomoči ali večje angažiranje EIB.

Na večjo solidarnost znotraj območja z evrom, ki si je želi ne samo Italija, marveč tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, bo še treba počakati.