Socialist Pedro Sánchez je novi stari mandatar

Dialoga ni nikoli preveč, med Barcelono in Madridom ga že desetletje sploh ni. Zato se mnogi nadejajo, da socialist Pedro Sánchez, medtem ko je iskal podporo, da bi postal predsednik koalicijske vlade z radikalno levico Unidas Podemos, in je obljubljal odprt pogovor s katalonsko oblastjo, ni držal fige v žepu. Potem ko so ga danes vendarle, čeprav ne zlahka, potrdili za premiera, lahko začne kazati, da je s svojim političnim trgovanjem za glasove mislil resno. Podprlo ga je 167 poslancev od 350, 165 jih je bilo proti, 18 se jih je vzdržalo. 

V prvo da, v drugo ne

Socialist Pedro Sánchez v prvo, med nedeljsko investituro, ni prepričal potrebne večine – od 350 poslancev mu je pritrdilo 166, 165 ne, še 18 se jih je vzdržalo, ena parlamentarka ni bila navzoča –, zato so glasovanje ponovili danes, ko pa ni več potreboval absolutne večine, ampak samo največ glasov. Bitka zanje je bila stresna, da ne bi umanjkal noben da, so morali poslanci socialistične stranke in Podemosa celo prenočiti v Madridu, a trgovina z glasovi je bila bolj ali manj znana vnaprej: Sánchez je lahko računal na glasove radikalno levega Podemosa in manjših strank, recimo baskovskih nacionalistov PNV, kakor mu je tudi 13 poslancev iz Republikanske levice Kataloniije (ERC) obljubilo, da ne bodo glasovali proti njemu, ampak so se na koncu zares vzdržali.

Spogledovanje med socialisti in independentisti je najbrž znamenje, da bi lahko končno začeli politično reševati katalonsko-španski konflikt o prihodnosti Katalonije. Nadejati se je tudi, da se bo po osmih mesecih Španija politično vendarle izvila iz krča: lani so imeli volitve kar dvakrat, najprej aprila in zatem še novembra, obakrat je zmagal Sánchez, vendar vselej brez absolutne večine. Upati je prav tako, da bodo obrnili poglavje kronične politične nestabilnosti, v katero so pogreznjeni že štiri leta; v tem času so bili španski volivci štirikrat povabljeni na parlamentarne volitve.

Katalonska zagozda

Katalonija je ena ključnih tem, zaradi katere je Španija obtičala v zagozdi, Sanchez pa obljublja, da se je bo lotil prioritetno. Medtem ko vse od jeseni 2017 (in že leta prej) politična Madrid in Barcelona nista bila sposobna sesti za skupno mizo, je po oktobrski obsodbi devetih nekdanjih independentističnih voditeljev »poskušala vzeti zadevo v svoje roke« ulica, nemalokrat tudi nasilno. Precej verbalnega nasilja v odnosu do uradne Barcelone že leta kaže konservativna Ljudska stranka, (vsaj deloma) pa je reakcija na katalonsko osamosvajanje tudi vzpon ekstremne desnice Vox, ki je zdaj že tretja politična sila v državi in se predstavlja kot branik unionistične Španije. Medtem ko desnica ves čas kriči, da je Sánchez talec katalonskih independentistov, on v teh dnevih ponavlja, da »katalonskega problema, ki je star že deset let, ne bo mogoče rešiti čez noč, toda z dobrohotnostjo in empatijo nam bo uspelo«.



Za zdaj kaže, da bi se socialisti lahko sporazumeli z Republikansko levico Katalonije (ERC), katere prvi človek Oriol Junqueras je v zaporu, dogovor med vladama v Madridu in Barceloni pa naj bi, kot zahteva katalonska stran, na »posebnem glasovanju« »demokratično potrdili« katalonski volivci. To morebitno posebno glasovanje že buri duhove, saj ni jasno, kakšno naj bi bilo in kaj bi pomenilo; po eni strani naj ne bi bilo pravi referendum, po drugi ne nujno nekaj znotraj španske ustave. Medtem je Sánchez že izjavil, da je naklonjen glasovanju, v prid sporazumu, in ne ločitvi. Tudi ERC je slišati spravljiva, zato pa so bili že v nedeljo (in prav tako danes) proti dialogu s socialisti v independentistični Junts per Catalunya Carlesa Puigdemonta.

Jasno proti so tudi v Ljudski stranki, kjer je voditelj Pablo Casado pozval socialista, naj zahteva od katalonskega predsednika, da se umakne oziroma naj Madrid prevzame oblast nad Katalonijo. Usoda katalonskega predsednika Quima Torre je zdaj v rokah španskega vrhovnega sodišča, saj ga je v petek španska volilna komisija – zaradi neposlušnosti, česar ga je decembra obremenilo sodišče v Barceloni – razrešila s položaja poslanca katalonskega parlamenta in mu s tem spodmaknila tudi stolček predsednika regionalne vlade. Torra se je posledično pritožil na vrhovno sodišče ...
 

Leva levica

Pedro Sánchez se z Unidas Podemos povezuje v prvo koalicijsko vlado po padcu frankizma leta 1975 in obljublja korenit zavoj v levo: od dviga minimalne plače, višje obdavčitve najbogatejših in podjetij do popravljanja reforme trga dela, ki jo je sprejela konservativna garnitura nekdanjega premiera Mariana Rajoya. A ker bo nova oblast manjšinska, je pričakovati križe in težave pri vladanju; kajti po podporo se bo morala vedno znova zatekati k majhnim, obrobnim strankam. Neredki so prepričani, da politične krize in nestabilnosti še precej časa ne bo konec, Sánchezu pa že vnaprej napovedujejo, da ne bo končal mandata.