Vendarle ne moremo primerjati titoističnega režima s špansko ustavo

Nasilje ne prenese gledanja skozi prste. A gotovo ni prav o špansko-katalonski politiki razmišljati skozi manipulativno optiko samo demokratične Barcelone in le nasilnih Špancev. Nemara tudi zato Rafael Ribó za Delo načeloma ni hotel govoriti kot Katalonec, ki misli politično, ampak predvsem kot varuh človekovih pravic in profesor prava.

A institucionalno in politično se težko ves čas držita vsaksebi, ampak se hitro propagandno primeta za roke.
Rafael Ribó je sprva Zagreb in zatem Ljubljano, kjer se je srečal s kolegom Petrom Svetino, pred kratkim obiskal kot predsednik tudi evropskih ombudsmanov. Ob tej priložnosti se je sestal še z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom in z njim »izmenjal stališča o tem, kaj se dogaja v Evropi, posebno v kraljevini Španiji in Sloveniji«.
 

Primeri napačne prakse

In kako je v Španiji, posebno Kataloniji? »Če me sprašujete po temeljnih svoboščinah, potem moram reči, da si pred petimi leti nisem predstavljal, da bo treba spet toliko bedeti nad njimi. Naj navedem primer: španski zakon o nacionalni varnosti [iz leta 2015 je] daje policiji pristojnosti, ki so po mojem mnenju v navzkrižju z evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po tem zakonu mora obtoženi dokazati svojo nedolžnost, medtem ko je v demokraciji perspektiva obrnjena: obdolženi je nedolžen, dokler mu ne dokažejo krivde.« Da je svoboda govora v iberski monarhiji okrnjena, kažejo tudi, poudarja Ribó, »obsodbe, povezane z izražanjem stališč o kralju«. (Zapišimo, da je evropsko sodišče za človekove pravice marca lani obsodilo Španijo zaradi poseganja v svobodo izražanja: tako je odločilo po španski obsodbi dveh državljanov leta 2007 oziroma po tem, ko sta v Kataloniji zažgala portret nekdanjega suverena Juana Carlosa in kraljice Sofie. Sodišče jima je zaradi žalitve krone naprtilo 15 mesecev zapora, zatem pa kazen omililo na 2700 evrov globe za vsakogar.)

Nazadovanje je skrb zbujajoče, »kajti v uradu katalonskega varuha človekovih pravic smo že pred dvema letoma objavili poročilo, v katerem smo ugotovili, da špansko sodstvo preveč določa politika, posebno vladajoča garnitura«; takrat je bila na oblasti Ljudska stranka Mariana Rajoya. »In tudi skupina držav za boj proti korupciji Greco, ki deluje v okviru Sveta Evrope, opozarja, da je Španija po neodvisnosti sodstva med zadnjimi.« Poudariti kaže še sporno obratno optiko: »tudi politika je preveč pod vplivom sodstva. Da je mogoče kazensko preganjati parlamentarna stališča, je v navzkrižju s svobodo govora, kakor jo določa evropska konvencija ... Nekdanja predsednica parlamenta v Barceloni Carme Forcadell bo v zaporu enajst let in pol samo zato, ker je dovolila politično diskusijo o samoodločbi.«
 

Nasilje črno na belem

Ko govorimo o Španiji, ni mogoče mimo katalonske politične kolobocije, povezane z razglasitvijo neodvisnosti; kolobocije pravimo zaradi vtisa, da politika v Barceloni do zadnjega ni vedela, kako naj se – tudi pravno – odloči o korakih, v praksi pa je pripravila malo ali sploh nič za odcepitev. Ribó kot ombudsman seveda ne more podati svojega političnega mnenja, saj je njegovo »delo bedeti nad pravicami in svoboščinami«, zatorej pove: »Ko se je uradna Barcelona oktobra 2017 odločila, da bo enostransko razglasila neodvisnost v okviru katalonske zakonodaje, sem dejal, da so sprejeti zakoni nezakoniti. Tudi špansko ustavno sodišče je odločilo, da jih je treba suspendirati, ker so protiustavni, kar pravzaprav pomeni, da se niso španskih zakonodajnih okvirov niti dotaknili. Toda Katalonci so 1. oktobra, prav tako na moje presenečenje, vseeno izpeljali nezakonit referendum, ki pa v resnici ni kaznivo dejanje, saj ga po španskem kazenskem zakoniku sploh ni mogoče preganjati in zato ne kaznovati z zaporom.«

Vemo, kaj je sledilo – »skoraj 2,5 milijona volivcev je na 2600 voliščih spustilo glasovnice v približno 8000 skrinjic«; jasno je tudi, da so »popolnoma odpovedale španske obveščevalne službe, kajti vnaprej niso odkrili niti ene skrbno skrite skrinjice«; in ves svet je videl, da sta se »policija in civilna garda odzvali docela nesorazmerno. Njuna reakcija je bila zame brutalno nasilje. Zato je tedanji komisar za človekove pravice v Svetu Evrope Nils Muižnieks takoj pisal španski vladi, češ, kaj se vendar dogaja, in zahteval poročilo o odgovornosti. ... Še danes, dve leti pozneje, Španija poročila ni pripravila, je pa minister za notranje zadeve že takrat črno na belem zapisal, da se ni španska policija volivcev niti dotaknila ...«



Sledila so priprtja voditeljev, naprej dveh civilnodružbenih: Jordija Sàncheza in Jordija Cuixarta, po razglasitvi neodvisnosti pa še desetih vodilnih politikov ter nič koliko nevidnih uslužbencev – in izdane so bile »absurdne obtožnice. Najhujše so obdolžence bremenile upora. A upor, ki pomeni oboroženo nasilje, je izvedel, recimo, Francisco Franco, ko se je leta 1936 z vojsko postavil proti republikanski ustavi in je umrlo na stotisoče ljudi. To je bil upor.«

​Kršitev temeljnih pravic da je bilo, če strnemo ombudsmanovo razlago o tem, kaj vse je v Španiji narobe, veliko: od tega, da obtoženim independentistom niso sodili v Barceloni, kjer so živeli, do pripora, v katerem so preživeli tudi več kot dve leti. »To pa je ukrep, h kateremu se navadno zatečejo v najhujših primerih, pri ljudeh, ki so obtoženi umora ali posilstva. ... O 1. oktobru smo v našem uradu zato izdali poročilo, v katerem smo analizirali kršitve temeljnih človekovih pravic. Enako smo storili pozneje, ko je španska vlada suspendirala avtonomijo Katalonije, in ugotovili, da so z razpustitvijo regionalnega parlamenta posegli v ključno demokratično razmerje: odnos med volivci in izvoljenimi. Okrnili so torej pravice več milijonov državljanov ... In če je država sposobna prekršiti eno temeljnih pravic predstavniške demokracije, povezavo med državljani in parlamentarci, se postavlja onkraj vsega, tudi ustave.«
 

Politična odgovornost in pogled na statistiko

V katalonsko-španskem konfliktu je, kot poudarja Ribó, treba ločiti politično od pravnega, sodnega. »Politični problem med Barcelono in Madridom je prastar, zadeva ustavo, statut ... in ga mora reševati politika, ne pa sodišče s svojimi orodji. In prav to veliko napako so zagrešili v Madridu.« Podobno se lahko komu zdi o Kataloniji: kaj niso dolge mesece napačno čakali na razsodno independentistom – znana je bila 14. oktobra –, da bi torej sodniki razrešili, kar ni uspelo politikom? Ali še huje in bolj neodgovorno, da bi zadevo vzela v roke ulica? ... »Rekel bi, da je katalonska stran, tako vlada kot tudi parlament, ves čas predlagala Madridu, da sedeta za mizo, analizirata situacijo in se pogovorita.« Zaman.

Z vidika španske države, ki vztraja pri ustavnih okvirjih, je pri tem razumljivo ključno vprašanje, kaj pomeni hoteti se pogovoriti: le o točno določenem in torej tistem, o čemer noče nasprotna stran niti slišati, ali kot je rekel nekdanji predsednik Katalonije Carles Puigdemont (in pritiska del javnosti), o »referendumu ali referendumu«. Moralpolitično recimo, da se je v demokraciji nujno pogovarjati o vsem, o vseh rešitvah: »ali je to neodvisnost ali federalizem ali večja avtonomija«, čeprav politično realnost pa potem krojijo ljudje; a ulica je ne bi smela.

​Ribó ob tem spomni, kako zgledno je katalonska družba leta in leta množično protestirala brez vsakršnega nasilja. »Vsako leto od 2010. naprej« se je na nacionalni praznik 11. septembra na ulicah povezalo nič koliko ljudi [tudi več kot poldrugi milijon jih je prišlo]. Vselej so se zbrali miroljubno, nobenega izgreda ni bilo, »česar ni videti nikjer.« Marsikje po Evropi že nekaj deset ali sto posameznikov na kupu hitro pobesni ... »Ni nepomembno, da so Katalonci tudi edini na stari celini združevali za pomoč beguncem. Res pa se je potem, ko je bila sredi oktobra znana razsodba priprtim voditeljem, vzporedno ob velikih manifestacijah, na katerih je miroljubno stopilo skupaj na stotisoče ljudi, nekaj tisoč radikalnejših Kataloncev, posebno mladih, spopadlo s policijo, ki se je prav tako odzvala nesorazmerno«. In medtem ko so, spomnimo, v soboto po razsodbi na veliko protestirali independentisti, so se v nedeljo, kakor ne gre spregledati, to počeli unionisti. »Da, prišlo jih je okrog 80.000.« Seveda lahko rečemo, da se jih je zbralo precej manj in zato so nekateri mediji njihovo zborovanje označili za flop, toda drugačnega stališča ne moremo prezreti. Obstajajo ljudje, ki mislijo drugače, ni jih tako malo.

»Za dobro sociološko sliko vsega, kar se dogaja v Kataloniji,« replicira Ribó, »kaže pogledati rezultate volitev. Stranke, ki se zavzemajo za neodvisnost, so v zadnjih letih pridobivale glasove. Pred petimi ali šestimi leti je bil delež okrog 15-odstoten, zdaj je čez 49 odstotkov.« Ni še polovičen, »a to ne pomeni, da je preostalih 51 odstotkov proti samostojnosti. Del ji nasprotuje, medtem ko se nekateri s problematiko sploh nočejo ukvarjati. Ankete javnega mnenja hkrati kažejo, da bi, če bi zdaj organizirali referendum, približno polovica podprla samostojnost, polovica bi ji nasprotovala.« (Če smo statistično natančnejši, velja povedati, da je bilo še julija, kot so pokazali rezultati študije, ki so jo opravili v centru za javnomnenjske raziskave regionalne vlade v Barceloni, 44 odstotkov Kataloncev naklonjenih neodvisnosti, proti pa 48,3 odstotka. In pripišimo svež podatek izpred nekaj dni: v istem centru ugotavljajo, da podpora neodvisnosti pada. Po izidih raziskave, ki so jo opravili še pred razsodbo, jo podpira 41,9 odstotka Kataloncev, 48,8 odstotka jih je proti. Kot osvetljujejo pri El Paísu, je to najvišji delež nasprotnikov po juliju 2017.)

»Za povrhu si skoraj 80 odstotkov ljudi v Kataloniji želi, da bi bili zaporniki spuščeni na prostost, in toliko jih je prepričanih, da je problematiko treba rešiti po politični poti,« razmišlja Ribó. »Pred kratkim, ko sem bil gost na Columbia University, mi je nekdo iz občinstva dejal, češ, večina Kataloncev nasprotuje neodvisnosti. Vprašal sem ga, kako je lahko prepričan, da je tako. Morda ima prav, mogoče ne, a do uradnega odgovora se pride hitro: z referendumom. Tako kot so to dvakrat storili v Quebecu in enkrat na Škotskem, lahko pa da bodo tudi v drugo,« še izpostavlja.

Priložnost za poraz

Kanadski in škotski primer nakazujeta, da je referendum o neodvisnosti morda lažje izgubiti kot dobiti, tudi v Kataloniji se po Ribóju kdo vpraša, češ, »zakaj ne ponuditi priložnosti porazu«. Kot je pred nedavnim za Delo pojasnil odpravnik poslov veleposlaništva Španije v Sloveniji Martín Remón Miranzo, v Madridu razmišljajo v smeri: tudi če bi vedeli, da bodo independentisti izgubili, »tega nismo mogli storiti. Če bi tako reformirali ustavo, da bi bila organizacija referenduma mogoča, bi vrata ostala odprta za naprej. Lahko da bi glasovanje ponovili čez desetletja, v Kataloniji ali drugje. Če bomo na celotnem ozemlju Španije vpeljali pravico do samoodločbe, bo to vodilo v sprevrženo dinamiko nenehnega spreminjanja, češ, ali bo vse bo mojem ali grem.« ... Zato pa je ključen dialog in se katalonski ombudsman pogovarja z vsemi.

​

»Po 1. oktobru 2017 sem skupaj s predsednikom baskovske vlade in katalonskim kardinalom na diskreten način, brez medijske publicitete, poskušal doseči, da bi sprti strani sedli za skupno mizo. Spodletelo nam je.« Interna mediacija je trajala v tednih po referendumu in pred razglasitvijo neodvisnosti 27. oktobra, ko smo se »pogovarjali z vladama v Madridu in Barceloni, z vsemi španskimi in katalonskimi parlamentarnimi strankami. Zadnji sestanek smo imeli, mislim, da 25. oktobra, ko sem v priporu obiskal Jordija Sàncheza, svojega nekdanjega namestnika [in predsednika civilnodružbene organizacije Narodna skupščina Katalonije (ANC)], ki je sedaj v zaporu. Naklonjen je bil temu, da bi razpisali predčasne volitve in ne bi razglasili neodvisnosti, kar sem povedal vsem.

A katalonska stran je bila na zadnjem sestanku zelo razdeljena, na koncu so se vendarle odločili za samostojnost. Hkrati so tudi v Madridu kot zadnje rekli, da se ne bodo pogovarjali. A smo bili čisto blizu dogovoru, saj mi je celo tedanja predsednica španskega parlamenta Ana Pastor najprej sporočila, da ima dovoljenje predsednika vlade za dialog, čez dve uri pa mi telefonirala, da ni več tako.« In kdo je odgovoren za nastale razmere? Ribó reče le to, da je »odgovornih veliko ... A politični problem je zgodovinski. Že Franco je dejal, da se dviga proti republiki, zato ker brani enotnost Španije. Potem je naredil strašno stvar,« posledice česar je čutiti še danes: kažejo se kot »trdovraten centralizem, kakor da Španija ne bi bila raznolika družba, ampak povsem uniformna. ... Še nekaj se zdi nespametno: če obstaja določen konec države, ki zaradi gospodarskega razcveta priteguje bolj kot drugi, in Katalonija je razvita, je treba z njim ravnati posebej skrbno, ne pa se nadenj spraviti z nasiljem. Pierre Trudeau je priznal Quebečanom določeno posebnost, in zato je Québec še danes v Kanadi.«

Poskus internacionalizacije

Znano je, da bi katalonski independentisti radi internacionalizirati problematiko, a ne nujno uspešno. »Pa kaj ni tako z vsemi svetovnimi problemi?« replicira Ribó. »In zakaj hodijo zdaj vaši kolegi v demokratični Hongkong, da bi poročali o tem, kaj počne kitajska policija. Kaj pa Katalonija? Kaj dela pri nas španska policija?« Seveda je treba žurnalistično reči, da pokrivamo tudi Katalonijo in poročamo o tem, kaj se dogaja. »Ah, tako je zato, ker je Kitajska komunistična država, ki jo je treba ekonomsko pobiti na tla, saj bo v nasprotnem obvladala svetovno ekonomijo. ... Edini, ki se zelo jasno odziva na nasilje v Kataloniji, je Svet Evrope. Komisarka za človekove pravice Dunja Mijatović je pred nedavnim podala izjavo, v kateri je opozorila špansko vlado, da odločno oporeka temu, kako zdaj španska policija deluje v Kataloniji.« In tako je 21. oktobra zapisala, da jo skrbijo številna pričevanja o napadih na novinarje, ki so [po razglasitvi razsodbe] poročali o protestih; /.../ na nekatere so se znašli demonstranti, nad mnoge policisti, pa čeprav so bili oblečeni v vidne novinarske suknjiče. »Naj še dodam, da tudi v evropskem parlamentu delujejo skupine, ki začenjajo podajati deklaracije o Kataloniji, kar prav tako že počno v nekaterih regionalnih parlamentih, denimo v Flandriji in Quebecu; enoglasno so potrdili, da katalonska problematika zahteva politično rešitev. Res je, da se vse to dogaja počasi, in vendar se premika.«

Strašni eksil

Živeti v eksilu je intimno strašno, pa tudi od 9 do 13 let zapora za katalonske voditelje je huda kazen, čeprav bi lahko bila na koncu, kot je brati razna (tudi novinarska) preigravanja, morda krajša. Vse je odvisno od primera do primera, sodnika, še begosumnosti.
​
Ribó poudarja, kako problematično in nespoštljivo do prava je, da so obtoženim sodili in jih obsodili na španskem vrhovnem sodišču, kjer pritožba na razsodbo ni mogoča. »Zdaj lahko gredo v Španiji po neke vrste individualno zaščito samo še na ustavno sodišče, kar pa ni pritožba na razsodbo. Prvo pomembno vprašanje, ki se pri tem poraja, je, zakaj so jim sodili na najvišji instanci in ne na nižjih. Kot drugo drži, da je mogoče nekoliko spremeniti režim prestajanja kazni, a nič bolj kot pri vseh preostalih obsojencih. Po tretjini prestane kazni so pod določenimi pogoji dovoljeni izhodi ob koncu tedna: če tako odloči pristojna komisija in potem prikima sodišče, ki je izreklo obsodbo. Seveda lahko sodišče vedno reče ne.« Teoretično je možna rešitev za »napačno razsodbo« – kakor je trpanje politikov v zapor za Delo označil Jordi Nieva, redni profesor za proceduralno pravo na univerzi v Barceloni – še pomilostitev, »ko se vlada odloči, da bo obsojencu kazen odpuščena«.



Garnitura socialista Pedra Sáncheza za zdaj tega koraka ni storila, kako tudi bi, saj ima ogromno težav sama s seboj in med Barcelono in Madridom ni dialoga ... Po novinarsko naivno ali pragmatično se je mogoče prav tako vprašati, ali bi lahko katalonska politika z nekoliko pretkane realpolitičnosti dosegla v Madridu vsaj boljšo rešitev individualnih zgodb, če že kolektivno ni mogoče z glavo skozi zid ... »Še ena rešitev bi lahko bila amnestija, kar pomeni pozabiti popolnoma vse: izbrisano je vse preteklo, za obsojene in tiste, ki so v eksilu, recimo Puigdemont. Enako bi veljalo za več kot petdeset policistov, ki jim sodijo zaradi nasilja 1. oktobra 2017.« Vse bi lahko odmislili, »če bi tako hotela vlada in bi potem to večinsko izglasovali v parlamentu. Takšna rešitev bi bila najbolj jasna, zato ker bi bila predvsem politična.« In kralj? »Kralj se samo podpisuje pod zakone, v nasprotnem nastopi kriza.« A morda so možne, kot pravi Ribó, še druge poti, »stroka jih mora raziskati ... in seveda se lahko obsojeni na koncu obrnejo na evropsko sodišče za človekove pravice, vendar samo zaradi sodnega procesa«. Strasbourško sodišče se ne ukvarja z vsebino, ampak s korektnostjo sojenja, kar pa bo lahko v katalonskih primerih trajalo najmanj sedem let. »Morda bodo do takrat kazen že odslužili ... Ob tako iracionalnih obsodbah – kaznovani bodo skupaj presedeli za zapahi skoraj sto let – ni enostavno razmišljati o političnih rešitvah.«
 

In kaj je rešitev?

Zdaj, ko so za Španci že četrte volitve v štirih letih in se nakazuje levosredinska koalicija, je nemalo upanja, da bi katalonsko problematiko končno začela reševati politika. Naj se Madrid in Barcelona začneta pogovarjati in pogajati, so pred kratkim pozvali tudi katalonski podjetniki in enako so v razsodbi zapisali sodniki. Ribó pritrjuje kot univerzitetni profesor prava, da se je v demokraciji nujno pogovarjati o vsem, glede sprememb pa: »Španska ustava je napisana tako, da jo je zelo zelo zelo zelo težko spremeniti. Leta 1978, ko so jo sestavili, so hoteli zaščititi monarhijo in sistem, zasnovan po Francovi smrti.« A ni nepomembno, da je leta 2005 tedanji premier, socialist José Luis Rodríguez Zapatero, zagnal reformo o decentralizaciji Španije in je bil v skladu z zakonodajo potrjen novi statut o avtonomiji Katalonije. Potem pa ga je Ljudska stranka postavila na ustavno sodišče, ki je z odločbo leta 2010 ustavilo – politični – dogovor o decentralizaciji.

​Med brezštevilnimi odtenki in vprašanji, ki jih odpira katalonska kriza, je najbrž tudi ombudsmana umestno vprašati, ali so bila katalonska politično-medijska zgledovanja po »slovenski poti« slepilo in predvsem manipulacija? »Najbrž so hoteli povedati, da je Slovenija dosegla neodvisnost skorajda brez nasilja, vsaj v primerjavi s Hrvaško in Bosno ga je bilo malo. Morda gre predvsem za to, kajti vendarle ne moremo primerjati titoističnega režima s špansko ustavo.« Pa sovraštvo? Vtis je, da ga je bilo v zadnjih dveh letih razsejanega ogromno, ko pa vse lažje letijo z jezika najbolj grobe zmerljivke in strašljive oznake iz prejšnjega stoletja, kot sta fašizem in frankizem. »Ne verjamem, da je sovraštva več kot prej. Obstajajo posamezniki, bodisi zagovorniki samostojne Katalonije bodisi unionisti, ki prezirajo, a ne moremo reči, da je to zdaj družbena norma. Katalonija je vendarle talilni lonec.«

In Katalonija je vprašanje kratenja človekovih pravic ... Nekateri mednarodni pravniki opozarjajo, da bo politični dogovor možen le z eksterno mediacijo: Evropska unija bi lahko odigrala svojo vlogo.