So tožilci vse bliže skupini Benetton?

Italijanski tožilci so sprožili preiskavo proti 40 posameznikom, o katerih domnevajo, da so odgovorni za zrušitev Morandijevega mostu v Genovi 14. avgusta lani, ko je pod seboj pokopal 43 ljudi. Med tistimi, ki so se uvrstili na črni seznam tožilcev, so po poročanju italijanskih medijev tudi člani delniške družbe Atlantia, ki upravlja cestno podjetje Autostrade, uradniki ministrstva za infrastrukturo in promet ter člani podjetja Anas, ki je odgovorno za vzdrževanje cest.



Doslej so pristojne službe že preiskovale izvršnega direktorja Atlantie Giovannija Castelluccija in predsednika uprave Fabia Cerchiaija, poleg njiju pa še devetnajst drugih. Tožilci so vložili zahtevo za novo zaslišanje, ki bo najverjetneje trajalo nekaj mesecev, medtem ko so preiskovalci že začeli pregledovati številne dokumente, elektronsko pošto in mobilne telefone vpletenih. Vedno bolj pa se zanka zateguje tudi okoli skupine in družine Benetton, ki je lastnica holdinga Atlantia, kar pomeni, da podjetje pravzaprav upravlja italijanske avtoceste, nadvoze in viadukte ter je odgovorno tudi za njihovo vzdrževanje in popravilo. A kaj ima Benetton, ki je znan predvsem po oblačilih, opraviti z italijansko infrastrukturo?

Okrnjeni ugled

Zaradi pojava nizkocenovnih trgovinskih verig je v devetdesetih letih nekoč izjemno uspešni blagovni znamki prodaja precej upadla. Zato so se lastniki odločili, da glavnino poslov preusmerjajo v drugo gospodarsko panogo z bolj stabilnimi dohodki. Priložnost se jim je ponudila, ko je italijanska vlada začela razprodajo številnih državnih podjetij, da bi z zmanjšanjem državnih dolgov lahko vstopila v evrsko območje. Konzorcij investitorjev, ki je deloval na pobudo skupine Benetton, je plačal skoraj 2,5 milijarde evrov za 30-odstotni delež v podjetju Autostrade, ki večino zaslužka dobi iz cestnin italijanskih avtocest.





Pogodba, ki sta jo sklenila država in konzorcij, je bila po poročanju italijanskih medijev zelo ugodna za družino Benetton. Poleg tega da se ji rok izteče šele leta 2083, podjetju dovoljuje, da vsako leto zviša ali zniža cestnino. Sodeč po mnenjih strokovnjakov je tovrstni dogovor med državo in podjetjem nenavaden, saj ima običajno država večji nadzor. Tragična nesreča v Genovi je tako precej okrnila ugled Benettona. Le tri dni po nesreči je italijanski časnik Il Fatto Quotidiano na prvi strani objavil prispevek z naslovom Mi plačamo, mostovi se rušijo, oni pa služijo (Noi paghiamo, i ponti crollano, loro incassano) skupaj s fotografijo družine Benetton.

Ker je podjetje Autostrade postalo skoraj sopomenka za skupino Benetton, so Italijani v dnevih po nesreči nestrpno čakali na njen odziv. Minilo je kar nekaj dni, preden so dali izjavo, da globoko obžalujejo dogodek. Le dva meseca pozneje, tik pred smrtjo, je 77-letni Gilberto Benetton zatrdil, da se je družina po nesreči zavila v molk, ker se je želela pokloniti žrtvam tragedije. Njegova izjava ni prepričala Italijanov, saj Benettonu očitajo še nekaj. Da niso dobro opravljali nadzora nad mostom. Za to je namreč pristojno podjetje Spea, ki je prav tako v lasti holdinga Atlantia. Kot se je izkazalo, se je italijansko ministrstvo za infrastrukturo zanašalo na dokumente, ki jim jih je pripravljala Spea.

Varnostni pregledi

Predstavniki podjetja Autostrade še niso podali natančnega mnenja o tem, zakaj je most popustil. Odsek viadukta nad reko Polcevera se je zrušil med močnim deževjem, ko sta se kabla, ki sta držala del cestišča, nenadoma pretrgala. Preiskovalci domnevajo, da je bila načeta njihova jeklenica. Elegantni most, ki so ga poimenovali po njegovem stvaritelju Riccardu Morandiju, je simbol italijanskega gospodarskega čudeža s konca šestdesetih let. Njegov usodni konec je zdaj v središču političnih razprav v Italiji. V mesecih, ki so sledili nesreči v Genovi, je vodja populističnega gibanja petih zvezd Luigi di Maio večkrat pozval k preklicu pogodbe podjetja Autostrade in ponovni nacionalizaciji italijanskih cest. Obstaja majhna verjetnost, da bi prekinili pogodbo, saj bi v tem primeru država morala izplačati visoko denarno odškodnino. Podjetje Autostrade bi lahko tožilo državo in po vsej verjetnosti tožbo tudi dobilo.



Marco Ponti, profesor ekonomije z milanske politehniške univerze in nekdanji član posebnega svetovalnega odbora za gospodarstvo pri italijanski vladi Nars, je že pred več kot petnajstimi leti vzel pod drobnogled monopol cestnega podjetja Autostrade ter opozoril na izjemno visoke prihodke družbe in pomanjkanje državne regulacije. Leta 2003 je za časnik Repubblica povedal, da Autostrade spretno odirajo voznike, da jih »strižejo kot ovce«. Zaradi svojih izjav je kasneje moral izstopiti iz svetovalnega odbora Nars, predstavniki skupine Benetton pa so napovedali večmilijonsko tožbo, a so jo pozneje umaknili.