V prihodnjih mesecih bo
Renzo Piano nadziral obnovo avtocestnega viadukta v Genovi, ki se je porušil 14. avgusta med močnim deževjem. Prav v Genovi rojeni arhitekt je načrte pripravil brezplačno, novi viadukt pa si je zamislil kot ladjo, ki bo prečkala reko Polcevero. Na njej bo natanko 43 luči – za vsako žrtev nesreče ena.
V njegovih skicah je tudi presek mostu, ki je presenetljivo podoben trupu kakšne genovske vojne ali trgovske ladje na vesla, kot so jih uporabljali pred stoletji. Nova gradnja bo svetla, preprosta, a vendar elegantna. V nočnih urah bo most videti kot osvetljena ladja na morju.
Začelo se je z muzejem Pompidou
Piano je prejemnik prestižne Pritzkerjeve nagrade, ki velja za Nobelovo nagrado na področju arhitekture. Njegova kariera se je vzpela z orjaško »vesoljsko ladjo«, ki je pristala v središču Pariza. Centre Georges Pompidou je muzej sodobne umetnosti, ki je arhitekturo dobesedno postavil na glavo oziroma njeno notranjost obrnil navzven. Muzej je nastal na pobudo tedanjega francoskega predsednika
Georgesa Pompidouja, na javnem natečaju pa sta bila izbrana takrat precej neznana arhitekta Renzo Piano in
Richard Rogers. Da bi v notranjosti poslopja pridobila čim več prostora, sta se odločila postaviti notranje strukture, kot so vodovodna in električna napeljava, klimatske naprave, dvigala itd., kar na pročelje stavbe.
»Stojimo na plečih velikanov,« je dejal o sebi in svojih rojakih.
V zgodovinskem predelu Beaubourg se je med sinjimi mansardami, opečnatimi dimniki, kamnitimi zvoniki in bruhalniki na katedralah skoraj čez noč pojavila pošastna stavba, ki je s kopico barvnih cevi na svoji zunanjosti zelo dolgo šla v nos Parižanom. Zaradi nenavadne oblike jo je Piano večkrat opisal kot vesoljsko ladjo, ki bi lahko nastopila v kakšnem romanu
Julesa Verna. Dotlej še nobena arhitekturna stvaritev v Parizu – z izjemo Eifflovega stolpa – ni bila deležna tolikšnih kritik, stvaritelja centra sodobne umetnosti pa sta se morala braniti očitkov, da sta presegla mejo dobrega okusa.
Na natečaju za Centre Georges Pompidou je Renzo Piano zmagal še kot relativno neznan arhitekt. FOTO: Charles Platiau/Reuters
Črepinja stekla v srcu Londona
Če je italijanski arhitekt notranjost muzeja Pompidou obrnil navzven, je britansko prestolnico presekal na dvoje. Leta 2012 so v Londonu po njegovih načrtih zgradili stolpnico The Shard (Črepinja), ki se je s svojimi 306 metri postala najvišje poslopje v Zahodni Evropi. Nebotičnik so poimenovali predstavniki britanskega spomeniškega društva, ki so o njem dejali, da je podoben orjaški črepinji stekla, ki se je zarezala v zgodovinsko srce Londona. Renzo Piano si je zamislil stolpnico kot koničasto skulpturo, dvigajočo se iz Temze. Navdihnili so ga zvoniki starega Londona, kot jih je upodobil beneški slikar
Canaletto med obiskom v mestu, in jambori na ladjah. Prevlekel je zunanjost stavbe s posebnim belim steklom, ki poslopju omogoča veliko prosojnost, v steklu pa se zrcalijo spreminjajoče se nebo in mestne pokrajine, tako da se barva in podoba nebotičnika nenehno spreminjata.
Renzo Piano: »Morje je oblikovalo mene in moje delo.«
Druga znamenita dela
Renzo Piano je prenovil tudi del pristanišča v Genovi. V njem se zdaj nahaja steklena kupola Biosfere, v kateri je miniaturen tropski pragozd in hkrati dom številnih ptic, rib, želv ter žuželk. Naredil je načrte za nebotičnik časopisne hiše
New York Times v New Yorku, obnovo Potsdamskega trga v Berlinu, ki je bil med vojno povsem porušen, zdaj pa v njem živi in dela več kot 40.000 ljudi, prenovo tovarne Fiat v Torinu z značilno testno progo za avtomobile na strehi, načrte za gradnjo najdaljšega letalskega terminala na svetu v letališču Kansai na Japonskem in številne druge projekte. Med zadnjimi je stavba sodišča v Parizu.
Leta 2012 so v Londonu po njegovih načrtih zgradili stolpnico The Shard (Črepinja), ki je postala najvišje poslopje v Zahodni Evropi. FOTO: Simon Dawson/Reuters
Arhitekt in morje
»Morje je oblikovalo mene in moje delo,« je nekoč dejal italijanski arhitekt. Piano je odraščal v obmorskem okolju Genove, kjer je v mladosti dolge ure prebil na obali in jih namenil sanjarjenju in čutnemu dojemanju morja. Tanka črta, ki se izrisuje na obzorju in deli nebesje od voda, mu predstavlja neoprijemljiv občutek svobode in točko, kjer se porodi ustvarjalnost.
»Morje je povabilo k odkritju,« je zatrdil in le stežka bi trdili, da se to ne nanaša na dolgo vrsto pomorcev in osvajalcev celin, sinov nekoč sijajne genovske republike. Že davno so se mu v spomin vtisnili prav posebna svetloba, barvni odtenki, vibracije in zvoki, ki so značilni za ligursko obalo. Pozneje so podobe školjk, trikotnih jamborov, valov, napetih vrvi in škripcev prevzele osrednje vloge v njegovih arhitekturnih stvaritvah. Ko opazujemo Pianova poslopja, nas prešine občutek, da strmimo v nekaj, kar kljubuje silam gravitacije, kar pravzaprav lebdi nad tlemi – mar niso tudi ladje plovila, ki lebdijo na vodi in se nikoli ne dotaknejo tal?
Po njegovih načrtih je zrasla tudi stolpnica časopisne hiše New York Times. FOTO: Brendan McDermit/Reuters
O sebi pravi, da je Evropejec, ki je zaljubljen v svojo domovino, vendar poudari, da morajo mladi ljudje potovati, če hočejo odkriti lepoto svojega domačega kraja, vzljubiti dom. Ko smo daleč od doma, domači kraj začnemo gledati z drugačnimi očmi in se zavemo njegovih lepot. V nasprotnem primeru se ga navadimo in postanemo slepi za njegove naravne danosti.
Poudaril je, da se Evropejci premalokrat zavedamo, koliko čudovitih umov – filozofov, gradbenikov, umetnikov, znanstvenikov in vsesplošnih vizionarskih mislecev – je ustvarilo krhko civilizacijo, ki jo danes pojmujemo kot evropska skupnost. Ne skriva, da tudi njegova arhitekturna pot dolguje večino dosežkov predhodnikom in genijem, kot so bili Da Vinci, Brunelleschi in Michelangelo. »Stojimo na plečih velikanov,« je dejal o sebi in svojih rojakih.
Ladja na skali
81-letni arhitekt je opisal kraj, v katerem živi, kot mesto »neopisljive lepote«. Na strmih pečinah nedaleč od Genove, ki jih biča smaragdno morje in gladijo gorski vetrovi, si je dal zgraditi povsem stekleno vilo, imenovano Ladja na skali (Punta Nave). Kadar ni v tujini, v njej ustvarja, kadar ne ustvarja, pa v njej nadzira projekte svojega arhitekturnega biroja. Ladja na skali spominja na orjaški rastlinjak, ki je razpet med stopničastimi terasami strmega pobočja – do njenega vhoda skozi gosto zelenilo pelje žičnica.
Piano je humanist, ki bi svoje mesto pod soncem zlahka našel v renesančni Italiji s konca 15. stoletja. »Arhitektura mora sprva služiti ljudem in šele nato arhitektu,« je poudaril in dodal, da je namen vsakega poslopja nuditi zatočišče svojim uporabnikom. O čudoviti demokratični lastnosti vseh poslopij je spregovoril kmalu po koncu gradnje prenovljenega Potsdamskega trga v Berlinu, ki je združil nekoč nezdružljiva vzhodni in zahodni del mesta. »Arhitekturno delo je lahko tudi simbol miru, saj se pod njegovo streho vsak dan zadržujejo in sobivajo posamezniki z vseh koncev in vetrov. Lahko omili posledice vojne, revolucije in drugih velikih razprtij. Novo poslopje, kjer se bodo spet družili nekoč sprti državljani, je eno od najboljših orodij za spravo,« je poudaril.
Med zadnjimi dokončanimi Renzovi projekti je stavba sodišča v Parizu. FOTO: Benoit Tasser/Reuters
Rajska ptica
Na vprašanje, ali je arhitekt tudi umetnik, odgovori: »Uspešen arhitekt mora biti dober graditelj, torej mora znati postaviti stvari skupaj in kljubovati silam gravitacije, vendar to ni dovolj – kdaj pa kdaj mora biti tudi pesnik. Njegov dan bi opisal nekako takole: ko se zbudi v zgodnjih jutranjih urah in premišljuje o svojih delih, mora biti arhitekt pesnik, ob deseti uri postane graditelj, ob enajstih je humanist, ki se ukvarja z družbeno vlogo poslopja, opoldne je računovodja, ob treh popoldne se prelevi v psihoterapevta in učitelja, ki usmerja člane svoje ekipe, v večernih urah pa se spet posveti pesniškemu ustvarjanju.«
Po njegovih besedah je sestavina vsake mojstrovine večno izmuzljiva lepota. »Lepota je kot rajska ptica, ko jo poskušaš ujeti, poleti stran,« je ponazoril najslavnejši živeči italijanski arhitekt.
Komentarji