Smo še dobri Evropejci?

Zaznamoval je kritično misel prejšnjega stoletja, a nemški filozof in sociolog Jürgen Habermas z ostrimi analizami in komentarji tudi globoko v 21. stoletju ostaja eden najvplivnejših še živečih svetovnih intelektualcev.

Nedavno so mu v Berlinu – le nekaj dni potem, ko je dopolnil 89 let, podelili veliko nemško-francosko novinarsko nagrado. V obrazložitvi so zapisali, da je lavreat intelektualni graditelj mostov med državama in zavzet branitelj ideje evropske integracije ter da je kot še nihče pred njim prispeval k razumevanju Evrope. Nagrado, ki jo podeljuje združenje vseh večjih francoskih in nemških medijskih hiš, so letos podelili petintridesetič. Na seznamu preteklih nagrajencev so poleg Habermasa tudi nekdanja predsednica Evropskega parlamenta, pred kratkim pokojna Simone Veil, francoski pisatelj Tomi Ungerer in luksemburški zunanji minister Jean Asselborn.



V govoru ob prejemu nagrade je bil Habermas jasen, da Evropa potrebuje več solidarnosti, ki temelji na zaupanju med članicami in ni nujno pogojena z ekonomskimi interesi. Dotaknil se je tudi po njegovem mnenju nenavadnega razumevanja pojmov »lojalnost« in »zvestoba« nemške kanclerke Angele Merkel. Ta je v enem izmed intervjujev evropske partnerice v kontekstu oblikovanja enotne azilne politike in carinskega konflikta z ZDA pozvala k lojalnosti. »Običajno je šef tisti, ki pričakuje zvestobo od svojih zaposlenih, medtem ko skupno politično ukrepanje ponavadi zahteva solidarnost in ne lojalnosti,« je dejal filozof. V govoru, ki ga je naslovil »Smo še dobri Evropejci«, sicer pravi, da se v zadnjem času v najvplivnejši evropski državi spreminja prepričanje in medijsko upovedovanje pravilnosti nemškega reševanja evrske krize.

Kritičen do nemškega odnosa do juga Evrope je v pogovoru za španski časnik El País – preden je dobil nagrado – dejal, da nemška zvezna vlada ni imela talenta ne izkušenj hegemonistične moči. »Če bi jo imela, bi vedela, da Evrope ni mogoče zadržati skupaj, ne da bi pri tem upoštevali interese drugih držav.«

Habermas v svojih javnih nastopih in objavah ne skriva naklonjenosti do francoskega predsednika. »[Emmanuel] Macron me navdihuje, ker je na aktualni politični sceni edini, ki si upa imeti politično stališče; ki kot intelektualec in prepričljiv govornik sledi evropskim ciljem in načrtom; ki je v skoraj obupnih volilnih okoliščinah pokazal osebni pogum in do sedaj kot predsednik naredil vse, kar je obljubil,« je pred časom dejal za madridski časnik. »V obdobju, zaznamovanim s paralizajočo izgubo politične identitete, sem se kljub svojim marksističnim prepričanjem naučil ceniti te osebnostne lastnosti.«



Učenec in asistent filozofa, sociologa in ustanovitelja vplivne Frankfurtske šole kritične teorije Theodorja W. Adorna je svojo profesionalno pot začel kot novinar lokalnega dnevnika Kölner Stadtanzeiger. Kasneje je soustvarjal kulturne strani časopisa Handelsblatt, a mu je kmalu postalo jasno, da je njegov slog pisanja »preveč kompleksen« za tisk, zaradi česar so mu tudi drugi svetovali, naj raje sledi »akademskim nagnjenjem.«

Ugled in etiketo enega največjih mislecev našega časa je dobil predvsem zaradi del, ki se osredotočajo na temelje družbene teorije in epistemologije, demokracijo in pravno državo. V Düsseldorfu rojeni intelektualec danes z ženo Ute Wesselhoeft, s katero sta skupaj že več kot 60 let, živi na Bavarskem, v bližini jezera Starnberg, slabih 50 kilometrov iz Münchna. Kljub starosti ne miruje. V zadnjem času ne mara velikih avditorijev. »Tam je kakofonija, ki me navdaja z obupom.«

Kot pravi, ga še vedno jezijo stvari, ki se dogajajo v svetu, na kar se tudi odziva. Ena redkih tem, o kateri v javnosti raje ne govori, je nemška nacistična zgodovina in njegovo članstvo v Hitlerjevi mladini, v katero je bil kot številni drugi rojaki prisiljen.
Naposled je Habermas prav zaradi zgodovinskega spomina in prvoosebne izkušnje vojne goreč zagovornik evropskega povezovanja in »evroromantik«.