Sever Italije ima dobro zdravstvo, a ne zmore več

Pričevanja iz Italije, ki je trenutno največje žarišče koronavirusa v Evropi, so žalostna, zgodbe iz bolnišnic, ki jih popisujejo italijanski mediji, tragične. Zdravstveni delavci delajo onkraj svojih zmogljivosti, zaradi množičnosti bolnih so kakor v vojnih razmerah prisiljeni delati razlike med pacienti po starosti in resnosti zdravstvenega stanja; prehitrega umiranja je posledično ogromno. Ne moremo se več delati, da ne bomo kmalu najbrž vsi Italija, zato je ključno ostajati doma; kadar je to tudi službeno mogoče. Življenje v karanteni po milansko je za Delo opisala zunanjepolitična novinarka časnika Corriere della Sera in avtorica več knjig Viviana Mazza.

Italijanske oblasti so pred dnevi zapovedale Tutti a casa, za vse drugo da so minili časi, kar v praksi pomeni, da je zapuščanje doma dovoljeno samo v nujnih primerih: zaradi službe, če ni možno delati na daljavo, zaradi neodložljive zdravniške oskrbe in nakupa nujnih živil. Tudi v vedno živahnem bogatem Milanu je, kot opisuje novinarka, kot v »mestu duhov«.

Takoj v samoizolacijo

 Viviana Mazza se je »dan, preden se je vse začelo – prvi primer okužbe s Covid-19 so v Italiji odkrili 21. februarja –, vrnila iz službene poti v Iranu. Ker so iranske oblasti takrat že objavile, da sta umrla dva okužena bolnika, sem šla takoj v samoizolacijo; kajti med ljudmi, ki sem jih intervjuvala, so bili tudi pozitivni na novi koronavirus. Čeprav se tedaj v Milanu še ni govorilo o zdravstveni krizi, žarišče je bilo v bližnjem Codognu, in so ljudje še vedno živeli normalno, kot prej, sem se samoizolirala v domačem okolju. Zadrževala sem se zgolj v določenem delu stanovanja, ne da bi imela 14 dni kakršne koli stike z možem niti s hčerjo. Medtem sem opravila test, ki je pokazal, da sem negativna«. V soboto pred desetimi dnevi je končno zapustila strogo samokaranteno, a kmalu zatem je v karanteno zdrsnila cela Italija. Še prej so, kot je znano, oblasti naredile hudo napako: ker so za »rdečo cono« razglasile Lombardijo, Treviso in Benetke, se je na tisoče Italijanov čez noč razbežalo po vsej državi, z virusom vred s severa na jug.

Karantena v praksi

Pri dnevniku Corriere della Sera, kjer je zaposlena sogovornica, del redakcije trenutno še prihaja v službene prostore, medtem ko večina dela doma. »Tisti, ki urejamo vsebine in prav tako pišemo, se izmenjujemo v turnusih. Prejšnji teden, recimo, sem prišla trikrat v pisarno, preostali čas sem delala na daljavo. Tisti, ki smo v desku, se izogibamo skupnim sestankom. Časopisne strani pripravljamo vsak iz svoje pisarne, dogovarjamo se prek videokonference. Tako poskušamo preprečiti, da bi bilo primerov okužbe še več.« Preventivna samodisciplina je v zdravstveni krizi ključna, čeprav morda Zahodnjaki, za razliko od Kitajcev, težje privolimo vanjo. Karantena medtem že prinaša, kot razlaga Viviana Mazza, kup vprašanj in bojazni, da morda sploh ne bo pomagala, kajti, medtem ko starši delajo [na daljavo], prihajajo na dom varuške, da bi skrbele za otroke. »Kdo ve, ali jih čuvajo še kje drugje in tako morda raznašajo viruse.«

Mnoge nejasnosti

Zakaj je Italija prvo žarišče v Evropi – od začetka epidemije je okužb vsaj 24.747 in mrtvih že 1809 –, ni jasno, teorij pa je veliko. Po eni je kriv povečan letalski promet s Kitajsko v času pred izbruhom epidemije; po drugi strani je brati, da se je vse začelo mnogo prej, morda že januarja; po tretji domnevi Italija množičneje kot druge države testira populacijo; po spet četrtem preigravanju skrbi visoko število mrtvih med italijanskimi bolniki. »Izjemno resno je treba jemati vsa opozorila, povezana s Covid-19, kajti sever Italije ima zelo dober zdravstveni sistem, enega najboljših v Evropi, a se je zlomil zaradi množičnosti bolnikov. V bolnišnicah se ne zmorejo več spopadati z epidemijo.« Kot je znano, je novi koronavirus še zlasti nevaren za starejše in kronično bolne, italijansko prebivalstvo pa je med najbolj postaranimi v Evropi: skoraj vsak četrti Italijan je starejši od 65 let.



Čeprav ne moremo vedeti, v kakšen svet se bo človeštvo zbudilo po koronavirusnem pustošenju, je predsednik italijanske vlade Giuseppe Conte pred dnevi napovedal 25 milijard evrov pomoči, polovico od tega naj bi namenili za zdravstvo in ekonomijo. »Napoveduje se huda kriza, tudi časopisna. Ljudje zdaj resda veliko berejo, ker jih zanima, kaj se dogaja, toda oglaševalska industrija je na kolenih ... V vseh sektorjih bodo razmere hude.«

Porušena razmerja

V še pred tedni normalnih časih so se neredki Italijani, podobno kakor zdaj to počnejo nekateri pri nas, posmehovali svarilom in se naprej vedli, kakor da se ne dogaja nič: posedali so v barih in se malomarno družili naprej. Tudi sociologija je neusmiljeno klišejsko narekovala, da kaže med iskanjem grešnih kozlov najprej stigmatizirati Kitajce, zato ker se je na Kitajskem vse začelo. »V Milanu je bila najprej opustošena kitajska četrt, pa čeprav prihajajo ljudje, ki tam stanujejo, z različnih koncev Kitajske.« Sčasoma so, navzven za Evropejce, sporni drugi postali Italijani, med katerimi so se razmerja prav tako postavila na glavo. Medtem ko tradicionalno gleda bogati sever zviška na revnejši jug, so ob izbruhu epidemije »Italijani z juga začeli za vse kriviti severnjake, med katerimi je okužb največ«. A sčasoma se bomo, kot se je bati, tako in tako vsi znašli v isti katastrofi, kamor vse bolj neizogibno z nekaj zamika drvimo tudi po drugih koncih Evrope. Izkušnje Italije pri spopadanju z epidemijo za zdaj kažejo, da je na stari celini širjenje silno težko nadzorovati, kaj šele obvladati.