Ko se Francozi delajo Francoza

Od polnoči je, kakor je zapovedala francoska vlada, tudi Francija v tretji epidemiološki fazi, zato so državljani pozvani, naj ostanejo doma in na daljavo tudi delajo, ter so vsi nenujni lokali zaprti. Nekaj ur prej niso bili redki prizori mladih s pariških ulic, kako tiščijo skupaj glave in se še zadnjič neodgovorno objemajo, preden bodo za nekaj časa ločeni; in so se tako morda nalezli Covida-19. Nekateri se še vedno vedejo, kakor da so proti okužbi vsemogočni, čeravno tudi Francija doživlja koronavirusni cunami. 

Ustavitev življenja

Francoska politika s predsednikom Emmanuelom Macronom na čelu je dolgo kazala zelo sproščen odnos do novega koronavirusa, bati se je, da bo tudi zato žrtev ogromno. Komaj sinoči je predsednik vlade Edouard Philippe pozval k zaprtju barov, restavracij, kavarn kinodvoran, diskotek, medtem ko za zdaj ostajajo odprte trgovine z živili, lekarne, banke, trafike in bencinske črpalke ... ter še naprej teče javni promet. Neodgovorno se zdi, da bodo danes vseeno izpeljali lokalne volitve, kljub javni prošnji zdravnikov predsedniku Macronu in nekaterih politikov, denimo Hervéja Morina, predsednika regije Normandija, naj preloži volitve, kajti po zapisu strakovnjakov, so »že sedaj naše zdravstvene strukture maksimalno obremenjene, a se je epidemija komaj začela«. Toda po Philippu, ki je pozval k discipliniranemu vedenju na voliščih, bo treba le upoštevati navodila varnostne razdalje, ohraniti mirnost, pa starejši in ranljivejši volivci imajo prednost. Kako bo z drugim krogom čez teden dni, pa ... »bomo videli«.     



Vtis je, da se (je) kljub tragični statistiki in zgodbam iz italijanskih bolnišnic francoska politika predolgo dela(la), da je grožnja manj resna, kot je v resnici. Niso samo spletni pametnjakoviči tisti, ki se še naprej nespodobno norčujejo iz situacije, pred dnevi je zaokrožilo celo pismo nefrologa iz pariške bolnišnice Pitié-Salpêtrière, v katerem je resda posvaril pred paniko in a hkrati dejal: »Bojim se za naše starejše, ki jih ne smemo več obiskovati niti se jih dotikati, v strahu, da jih ne bi umorili. Umrli bodo hitreje, vendar od osamljenosti.« Posledično je zmedenost javnosti najbrž upravičena, neodgovornost pristojnih pa, kot so zaskrbljeni neredki, nezaslišana.            
                  

Evropskost Evropejca

Naj predsednik Macron deluje še tako velik Evropejec, tudi njegov četrtkov nagovor javnosti na temo koronavirusa je bil proevropsko privzdignjen, se ni mogoče znebiti občutka, da mu v trenutni zdravstveni krizi pogled ne seže niti do sosednje Italije. Ta se z epidemijo kot prvo žarišče na stari celini že tedne spopada sama.