Najbolj optimistični scenarij je, da bo letos recesija kratka in v obliki črke V

Naši vladi bi zdaj glede protikriznih  ukrepov za pomoč gospodarstvu priporočil, »naj prinese bazuko tja, kjer so doslej streljali s pištolami«, pravi dolgoletni visoki uslužbenec ameriške centralne banke Federal Reserve Egon Zakrajšek, svetovalec na Banki za mednarodne poravnave.»Če citiram Maria Draghija, storiti je treba vse, kar je potrebno. Slovenija ima dovolj fiskalnega prostora, da to reši,« je prepričan.

Gospod Zakrajšek, kako kot nekdo, ki je dolga leta živel in delal v ZDA, zdaj pa začasno službuje v Švici, gledate na kontroverzno sredino odločitev predsednika Trumpa, da zaradi pandemije koronavirusa mesec dni prepove letalske polete iz Evrope?

Zdi se mi, da je bila odločitev sprejeta ob oceni, da gre za nekakšen tuji virus, ki nima nobene zveze z Ameriko. Gre za zelo kratkoročno in populistično potezo, ki igra predvsem na karte in čustva predsednikovih privržencev in tistih, ki vedno zahtevajo neke zidove. Realnost se je pa izkazala na katastrofalnem odzivu na finančnih trgih. Indeks S&P 500 je danes takoj padel še za sedem odstotkov in za 15 minut so ustavili trgovanje. Ta odločitev tako na žalost ne bo zvišala zaupanja, po drugi strani pa je zgrajena na predpostavki, da gre za nekakšen uvožen tuji virus, čeprav virusi res ne poznajo meja in se ne opredeljujejo politično.

Na aktualne vse bolj zaostrene razmere je zdaj končno odreagirala tudi Evropska centralna banka in med drugim napovedala vnovične množične odkupe obveznic v višini kar 120 milijard evrov mesečno in druge takojšnje ukrepe za pomoč gospodarstvu. Je to zadosti, ste pričakovali še kaj več, morda znižanje obrestne mere?

ECB glede na velikost trga obveznic kaj več tudi ne more kupiti. Zelo dobro je, da je uvedla tudi ukrepe za dolgoročna posojila bankam, da bodo te lahko z likvidnostjo pomagale malim in srednjim podjetjem. Vse te stvari so v redu, prinašajo neko nujno potrebno stabilnost in povečujejo zaupanje. Je pa jasno, da je tukaj nujno potrebna tudi pomoč fiskalne politike.

Kot slišim, bodo v Sloveniji s ponedeljkom zaprti šole in vrtci, ljudje bodo morali ostati doma in se sprašujejo, kaj se bo zgodilo. Tu pa samo nizke obrestne mere ne pomagajo. Potrebni bodo ustrezni, z lasersko natančnostjo oblikovani ukrepi in absolutno je nujna koordinacija denarne in fiskalne politike. Pričakujem, da bodo te stvari še sledile.

Zaradi dogajanj, povezanih s koronavirusom in naftno vojno, smo zabeležili črni teden na ameriških in svetovnih borzah. Ameriški delniški indeks S&P 500 je od konca februarja zdrknil za četrtino, premoženje ljudi kopni. Kaj pričakujete naprej?

Vsekakor so to zelo skrb zbujajoči padci, zlasti ker se vse to dogaja zelo hitro. Delniški trgi so resda bistveno bolj nestanovitni, volatilni, a to, kar se dogaja zdaj, je tudi po zgodovinskih podatkih zunaj vseh normalnih nihanj. A mene osebno še bolj od velikega padca delniških tečajev skrbi, kako zelo so padle obrestne mere za ameriške dolgoročne obveznice. Če pogledamo zahtevano obrestno mero na desetletno nominalno ameriško obveznico, je pri skoraj 0,5 odstotka. To je zgodovinsko najnižja obrestna mera in zelo močan signal trgom in investitorjem, da so se dolgoročno razmere bistveno poslabšale.

Pri delnicah se ljudje vedno lahko umaknejo iz tveganih naložb. Pri obveznicah pa je drugače: še januarja je bila obrestna mera za desetletno obveznico malo pod dvema odstotkoma, zdaj pa je pri 0,5 odstotka, to je ogromen padec. To pomeni, da investitorji pričakujejo še naprej bistveno znižanje kratkoročnih obrestnih mer in tudi to, da bodo kratkoročne obrestne mere ostale na zelo nizki ravni še precej časa.

Ameriška centralna banka je to že storila, prejšnji torek, ko je – med rednimi sestanki, kar je precej nepričakovano – spustila ključno obrestno mero (federal funds rate) za kar polovico odstotne točke. A zdaj investitorji pričakujejo nizke, morda celo ničelne kratkoročne obrestne mere zelo dolgo časa. Za Ameriko je precejšnja verjetnost, da bo ključna obrestna mera kmalu spet pri nič odstotkih, kot je bila decembra 2008, na vrhuncu svetovne finančne krize. Finančni trgi, še zlasti obvezniški, računajo, da bi lahko bile posledice koronavirusa precej bolj dolgoročne.

Ali vse, kar se po svetu dogaja s posledicami koronavirusa, lahko označimo za t. i. črnega laboda, nepredviden in razsežen pojav, z velikim potencialom, da povzroči krizo in recesijo svetovnih razsežnosti?

Absolutno. Prepričan sem, da recesija bo. Evropa bo skoraj zanesljivo imela tehnično recesijo najkasneje v drugem četrtletju. Vprašanje je, ali bo to tehnična recesija, ki jo lahko razumemo kot šok na strani ponudbe. V tem primeru bi se zelo ostro in hitro znižala gospodarska rast ob koncu prvega četrtletja in nato v drugem in mogoče se v tretjem četrtletju. Kdaj šok na strani ponudbe postane šok na strani povpraševanja? To je zelo odvisno od odgovora fiskalne in monetarne politike. Je pa jasno, da se je ta šok na strani ponudbe že prelil v šok pri povpraševanju.

Zaupanje potrošnikov je močno padlo. Tudi ko sem zadnjič gledal svoje pokojninsko varčevanje pri Federal Reserve, ki močno sloni na delnicah, sem ugotovil, da tako investiranje vsaj zdaj ni videti zelo perspektivno (smeh). To seveda ugotavlja veliko ljudi in to se bo poznalo pri njihovi potrošnji itd. Vse to se lahko prelevi v večji kreditni krč, kar se sicer za zdaj še ni zgodilo. A treba je razumeti, da razmere zdaj niso enake kot leta 2008 oziroma v letih 2007–2009. Situacija je bistveno drugačna.

V čem vidite glavne razlike?

Po eni strani je manjša nevarnost, da bi prišlo do ustavitve, kratkega stika v finančnem sistemu. Torej, da bi se v nekem trenutku ustavilo vse finančno posredovanje, kot je kazalo v jeseni 2008, po propadu investicijske banke Lehman Brothers. Razmere zdaj so bistveno drugačne. Jasno je, da se je proizvodnja ponekod ustavila, kar pomeni, da bo manj prihodkov. Še zlasti to velja za motnje v globalnih preskrbovalnih verigah, ki imajo velike posledice na proizvodnjo in dohodek. To se bo poznalo. Seveda pa lahko fiskalna in monetarna politika z ustreznim odgovorom to bistveno ublažita. Razmere v letu 2008 so bile bistveno bolj nevarne kot zdaj zaradi finančne panike, ko je bilo izgubljeno zaupanje v finančne institucije in trge.       

Ali imamo na razpolago kakšno protikrizno orožje in zdravila? Ameriška centralna banka je nedavno na izredni seji krepko znižala obrestne mere za pol odstotne točke, kar je storila prvič po letu 2008. Kot pravite, trgi pričakujete nove reze v ameriške obrestne mere že prihodnji mesec. Bo Federal Reserve to storila?

Da, mislim, da bo in da to mora storiti. A vedeti morate, da odgovor monetarne politike na šok na strani ponudbe ni zadosti. Recimo, nizke obrestne mere ne bodo omogočile Novartisu, da dobi sestavine za zdravila iz Kitajske, ne morejo vplivati na motnje v globalnih preskrbovalnih verigah. Kar lahko naredijo in kar se dogaja, je, da signalizirajo finančnim trgom, da se centralne banke zavedajo panike in jo skušajo pomiriti. To je bolj psihološki učinek, ki pa je seveda absolutno pomemben.

Centralne banke se tega psihološkega učinka zavedajo. Če je v finančne inštrumente zdaj že vključeno pričakovanje, da se bodo obrestne mere znižale, bi bilo seveda zelo čudno, če bi Fed razočaral trge. To bi negativno vplivalo na zaupanje in bi se začela negativna spirala itd. V tem smislu je znižanje obrestnih mer edini pravi odgovor.

Z dolgoročnega vidika pa je kar nekaj vprašanj. Če gremo z obrestmi v ZDA zdaj na ničlo, kar ni izključeno, smo pred dilemo, kako nato spet zvišati obrestno mero. Zelo pomembno je, da centralne banke zdaj sprostijo sredstva in zagotovijo likvidnost manjšim in srednje velikim podjetjem, ki nimajo dostopa do finančnih virov. Nujno je, da to likvidnost dodamo kakorkoli, ali prek centralnih bank ali pa prek fiskalne politike – zato da lahko preživijo in plačujejo svoje delavce podjetja, ki res niso kriva za nastale razmere, a začasno ne morejo proizvajati. Tako se ohrani zaupanje, stvari pa lahko gredo naprej, vse dokler se razmere ne normalizirajo in ukrepi niso več potrebni. Tu pa zagovarjam res zelo agresivno akcijo in pomoč gospodarstvu. Tudi zato, ker si zdaj lahko skoraj vse države sposodijo ta denar za nič, z relativno nizkimi stroški. To sploh ni draga opcija, razen morda za periferne države, ki so se jim obrestne mere dvignile zaradi percepcije, da so bolj tvegane.

Agresivno ukrepanje je potrebno, da se zagotovi likvidnost, fiskalno ukrepanje pa pripomore, da se zagotovi denar za plače. Če je v škripcih manjše podjetje, ki ne more poslovati, ker ne dobi delov ali pa delov ne more poslati in zato pošlje delavce domov, je na potezi vlada, da začasno zagotovi likvidna sredstva, da podjetje lahko plačuje račune in ohrani svojo bilanco. Ko se stvari popravijo, podjetje ta denar vrne. Če pomoči ni, pa taki dogodki res lahko vodijo do veliko večje krize. Zato je nujna koordinacija monetarne politike z agresivnim znižanjem obrestnih mer. A v Evropi je to zdaj bistveno bolj težko, ker jih je ECB že prej potisnila v negativno območje. Ima pa zato ECB tudi druge pristojnosti, ki jih ameriška centralna banka nima.

Kako jih vidite, katera orožja so to?

ECB lahko odkupuje podjetniške obveznice z ustrezno boniteto, tega Fed absolutno ne more početi. Poleg tega lahko zagotovi masovno financiranje bank, da te lahko to likvidnost pošljejo naprej v mala podjetja. ECB lahko zagotovi dolgoročna posojila itd. A monetarna politika je samo en del tega. In v veliki meri bi bila tu lahko fiskalna politika bolj učinkovita. Kombinacija teh dveh politik bi imela ogromen učinek, ker bi ustvarila tudi zaupanje na finančnih trgih in dala vedeti, da se oblasti resno ukvarjajo z reševanjem te krize.             

Odhajajoča slovenska vlada in minister za gospodarstvo, ki bo tudi v novi vladi, sta sicer ta teden napovedala pomoč gospodarstvu v višini milijarde evrov za blažitev posledic virusa. Večina od tega denarja je namenjena za premoščanje likvidnostnih težav podjetij in subvencioniranje delavcev, ki so zaradi razmer začasno na čakanju. Je tak odziv pravilen, zadosten?

Seveda, absolutno. Ne morem sicer oceniti glede količine denarja, a strategija je absolutno primerna. Jaz bi naši vladi glede protikriznih ukrepov lahko samo priporočil, da »naj prinese bazuko tja, kjer so doslej streljali s pištolami«. Nujno je, da signalizira slovenskemu gospodarstvu, državljanom in finančnim trgom, da smo pripravljeni. Če tega ne stori, se pa stvari res lahko resno zapletejo. Potrebujemo torej agresivno ukrepanje in veliko akcijo, še posebej v Sloveniji, ki je z jedrom svojih malih in srednjih podjetij tako odvisna tudi od tujega povpraševanja. Pomembna je tudi koordinacija z bankami, če ljudje ne morejo plačati obrokov posojil, hipotek itd. – da to ne sproži bankrotov in drugih ukrepov. Vlada ima v rokah ukrepe, da ublaži ta šok, ki je bil zelo nepredvidljiv. Taki ukrepi so lahko zelo učinkoviti in bilo bi neumno, če ne bi posegli po njih.

Slovenija dobiva novo vlado, ki jo čaka tudi sanacija razmer ob verjetni znižani gospodarski rasti, nižjih javnofinančnih prilivih in povečanih izdatkih. Kako naj vlada to naslovi? Bi bilo morda začasno rahljanje fiskalnega pravila pravi odgovor?

Absolutno. Da se v takih razmerah govori o fiskalnih pravilih, je zame popoln nesmisel. To je tako, kot če ti hiša gori, pa imaš zraven sebe cev za vodo in te skrbi, kakšen bo račun za vodo. Slovenija ima trenutno dovolj fiskalnega prostora za ukrepanje. In koordinirana akcija, da se to reši, bi bila bistveno bolj pametna poteza, kot pa da se govori o fiskalni zmernosti itd. Seveda pa je tedaj, ko se razmere popravijo in normalizirajo, spet pametno, da se zavežemo normalnim in inteligentnim strukturnim reformam. Kar je seveda bistveno težje. Upoštevanje fiskalnih omejitev in pravil pa zdaj po mojem sploh ni na mestu. Še posebej če imamo v vladi nekoliko širšo koalicijo, bi se dalo veliko narediti, da se krizo umiri in ublaži njene učinke. Ob tem pa bi bilo tudi zelo državotvorno, če bi se ta vlada zavezala k strukturnim reformam, ki Sloveniji že nekaj časa manjkajo.

Stvari se hitro spreminjajo. V intervjuju za Delo jeseni 2018 ste še dejali, da recesije ni na obzorju, podjetjem pa ste priporočili, da si pravočasno ustvarijo nekaj likvidnostne rezerve in obrzdajo fiksne stroške. Ali slednje velja tudi zdaj?

Seveda, a za to je zdaj nekoliko prepozno. Zagotovo pa imajo tista podjetja, ki so si ustvarila rezervo in omejila stroške, zdaj veliko večje možnosti, da preživijo. Kajti vladni in državni ukrepi za blažitev gospodarskih posledic koronavirusa potrebujejo nekaj časa, da začnejo delovati. Vprašanje za ogrožena podjetja je torej, kako lahko preživijo ta čas. To je bil vedno problem fiskalne politike in zato imamo neodvisne centralne banke, ki se lahko bistveno prej in bolj učinkovito odzovejo na takšne šoke.

Na drugi strani pa je fiskalna politika s koalicijami in drugimi stvarmi bistveno počasnejša in bolj obremenjena. Seveda pa fiskalna politika bistveno lažje ukrepa z lasersko natančnostjo povsod tam, kjer je pomoč najbolj potrebna. A to nekaj časa traja. In v vmesnem obdobju morajo podjetja preživeti.

Kako pa bi zdaj morala ukrepati evropska komisija kot vodilna izvršilna inštitucija Unije, ki ima v pristojnosti skupni proračun, notranji trg, krizno upravljanje in druge pomembne skupne zadeve v EU27?

Seveda, morala bi ukrepati. Pred kratkim je predsednica Ursula von der Leyen sicer napovedala izredne ukrepe – a tudi te stvari bodo nekaj časa trajale. To je pač evropska komisija, ljudje se morajo dogovoriti. Če bodo ukrepi prišli čez šest mesecev, bo to že prepozno. In po toči zvoniti je prepozno, pravi tudi stari slovenski pregovor. Evropska unija ima zelo stroga in toga pravila, kar zadeva državne pomoči podjetjem.

Ta pravila se bodo verjetno razrahljala, sploh glede Italije, ki jo zdaj ob težkih posledicah za zdravje in življenje ljudi, ki so v prvem planu, letos čaka tudi soočenje z gospodarskimi posledicami koronavirusa in zastojem, ki bi utegnil biti zelo hud.

Zelo hud, da. Posledice so lahko katastrofalne. Tragedija te krize je ta ahilova peta Unije – da nima koordinirane fiskalne politike. Evrsko območje je zdaj le monetarna unija, ni pa tudi fiskalna unija. Če bi imeli tudi fiskalno unijo, bi lahko evropske obveznice kotirale po negativnih obrestnih merah in bi si na ta način lahko Unija kot celota tako rekoč zastonj sposojala denar in ga razporejala tja, kjer bi bilo najbolj potrebno. Trenutno je to v Italiji. Žal pa to ta čas ne funkcionira, kar je ena od slabosti EU.

Zato bodo šle stvari zdaj spet po neki stranski poti: razrahljala se bodo pravila, Italija si bo lahko izposodila več denarja, lahko bo izdala več obveznic, ki jih bo ECB začela kupovati, da zniža stroške. Seveda pa bodo potem spet od nekod pripeljana maastrichtska merila in omejitev, koliko dolga lahko ECB kupuje od posameznih držav. Vse to bo zapletalo stvari, medtem pa se kriza stopnjuje, časa za ukrepanje pa zmanjkuje. Tu se vidi neučinkovitost EU in kako deluje ob šokih v svojem rigidnem sistemu, kjer ni skupne fiskalne politike.

Če se vrneva k Italiji: to je naša sosednja država in pomembna gospodarska partnerica, ki jo letos čaka znatna recesija.

Da, zagotovo, zlasti če se stvari ne umirijo. To bo prizadelo tudi Slovenijo in vso Evropo. Da ne omenjam niti posledic za turizem. Najboljši, najbolj optimistični scenarij je zdaj, da bo recesija kratka, recimo dve četrtletji, in ostra, v obliki črke V. S tem, da bo ta V precej globok. Vse bo zelo odvisno od odziva fiskalne in monetarne politike na to krizo. Če odziv ne bo pravočasen in dovolj agresiven, bi ta V lahko postal L, torej globok padec in nadaljevanje brez rasti. Potem pa so težave lahko res zelo globoke, z vplivi na potencialno rast ob tem, da so obrestne mere že na ničli, če že niso negativne. Izkopati se iz takih razmer je pa za vsako državo bistveno bistveno težje.

A za zdaj razpolagamo le s scenariji, za kakšne bolj natančne napovedi je verjetno še prezgodaj …

Seveda, to so le scenariji in trenutno so lahko le zelo špekulativni. Ta čas še nimamo resnih podatkov o realni ekonomiji in vplivih koronavirusa nanjo. A že prihodnji mesec bodo na razpolago natančni podatki, vsaj kar zadeva turizem, letalski in drug promet, logistiko itd. Že zdaj pa so prvi podatki, ki prihajajo [iz evropskih držav], zelo slabi. Če jih ekstrapoliramo za naprej, slika zagotovo ne bo lepa.

Po dobrih dveh desetletjih dela na visokem položaju v ameriški centralni banki Federal Reserve zdaj živite v Švici, v Baslu, in delate v tamkajšnji Banki za mednarodne poravnave (BIS). Kakšen je pogled na dogajanja zadnjih tednov z baselske perspektive?

(Smeh.) Je drugačen, ker sem vse življenje delal v instituciji, ki je lahko ukrepala. Sodeloval sem na sestankih odbora za odprti trg [ključnega organa Federal Reserve, ki odloča o obrestnih merah] med zadnjo finančno krizo, kjer smo debatirali o pomembnih stvareh. Zanimivo mi je zdaj biti v instituciji, ki nima nobene pristojnosti v tem smislu, in počutim se precej bolj ob strani dogajanja.

Kako se te razmere čutijo v Švici, kako ukrepajo tamkajšnje oblasti?

Švica je kar precej prizadeta. Švicarska zvezna oblast je pred tednom ali dvema prvič v zgodovini prevzela oblast nad kantoni. To je zelo resna zadeva. Prepovedali so vsa večja srečanja in dogodke, v Baslu so prejšnji teden prepovedali velik festival (Fastnacht). Tudi v službi smo razdelili vse zaposlene na tim A in tim B, prvi je v službi, drugi pa dela dva tedna doma, nato pa se zamenjamo. Vsi mednarodni sestanki centralnih bank, ki jih organizira BIS, so odpovedani ali preloženi, vsa poslovna potovanja so ukinjena. Skoraj vsi sestanki potekajo prek videokonferenc. Šole so za zdaj še odprte, ni pa povsem jasno, do kdaj bo še tako. Tudi meja z Italijo je že nekaj časa zaprta, mednarodni vlaki ne vozijo. Kdor je bil prejšnji teden na počitnicah v Italiji, mora sam v karanteno za dva tedna. Ko se je hčerka ob začetku tega tedna po počitnicah v Švici vrnila v šolo, smo morali prej podpisati, kje smo bili. Tudi v službi sem moral to narediti. V Švici te stvari jemljejo kar resno.

Če greva zdaj še k ZDA, kjer ste preživeli več kot tri desetletja in jih dobro poznate. Kakšne so zdaj razmere tam, potem ko ukrepe proti širjenju virusa in za blažitev njegovih posledic napoveduje tudi sam predsednik Trump?

Amerika je tu zelo zelo izpostavljena. Izkazalo se je, da so ameriške oblasti bistveno podcenjevale tveganja in možnost, da se virus hitro širi po državi. Veliko delov ZDA je zdaj zelo ogroženih. Tu je še nekaj večjih problemov, recimo, ni splošnega zdravstvenega zavarovanja. Da sploh ne omenjam, da zdaj nimajo kapacitet, da bi testirali ljudi. Ob tem ima veliko ameriških državljanov del svojega premoženja v delnicah in zadnji tedni so bili ob strmem padanju tečajev zanje kar velik šok. To zagotovo zelo vpliva na zaupanje.

Drugi velik problem, ki ga imajo ZDA, je nepričakovani naftni šok: gre za nekakšno vojno med Savdsko Arabijo in Rusijo glede cene nafte. Savdska Arabija je začela pospešeno črpati nafto, kar je pripeljalo do velikega padca cene. To prinaša dva učinka: v ZDA se bodo bistveno znižale cene bencina. Za potrošnike je to dobro. A prihajajo časi, ko ljudje ne bodo kaj veliko potovali. Ta pozitivni učinek bo povsem zbledel ob negativnih posledicah za podjetja, ki nafto črpajo iz oljnih skrilavcev. ZDA so v zadnjih desetih letih postale izvoznica nafte in pri teh nizkih cenah, ki prevladujejo in bodo prevladovale na trgu, je to zdaj povsem nedobičkonosna dejavnost.

Ta podjetja po teh cenah ne morejo poslovati, ob tem da so v zadnjih petih letih najemala ogromna posojila, tudi prek t. i. junk obveznic, so prezadolžena in imajo ogromen finančni vzvod. Ko ne bodo več mogla plačevati obveznosti in bodo morda bankrotirala, bodo banke imele večje izgube, tveganja se bodo povečala, banke bodo nehale s financiranjem in to lahko pripelje do kreditnega krča itd. To je za Ameriko še večje tveganje, predvsem ker ima Fed bistveno večje omejitve kot ECB pri tem, katere papirje lahko kupuje. Ne sme kupovati obveznic zasebnih podjetij, ECB pa to redno počne.

ZDA imajo letos predsedniške volitve. Njihov izid bodo verjetno v veliki meri krojile prav gospodarske razmere v državi in uspešno obvladovanje posledic virusa. Trumpova administracija bi tudi zato morala zdaj pospešeno ukrepati. Vaš pogled?

Absolutno. Imamo lahko tudi nepredvidljive politične posledice, še posebej v razmerah, ko se širijo tudi novice, da je to zarota demokratskih ali liberalnih krogov. V tem pogledu je ameriški demokratični sistem trenutno precej krhek in tudi to ima lahko posledice za globalni trg.

Če na vse pogledava še z nekaj bolj svetlega zornega kota – kitajski predsednik Xi Jinping ta teden prvič po izbruhu epidemije obiskal Wuhan in tako nakazal, da je zdaj širjenje virusa vsaj na Kitajskem zajezeno in pod nadzorom. Se strinjate? Je vsaj to zdaj pozitiven signal tudi za druge?

Seveda. Tudi okužbe v Južni Koreji se zmanjšujejo. Zdaj čakamo na Evropo in Ameriko, kjer so trenutno največja tveganja. Problem je, da govorimo o Kitajski, ki ni demokratična država. Zelo težko si predstavljam, da bi take drakonske ukrepe, ki jih je uvedla Kitajska, vzpostavili v ZDA. Da sploh ne govorim o percepciji, kaj si povprečen Američan predstavlja o stvareh, o katerih lahko vlada sploh odloča. Tu je bistvena razlika v mentaliteti med Kitajci in Američani pa tudi Italijani. Razen če bi uvedli nekakšno stanje izrednih razmer, a v tem primeru se lahko na finančnih trgih zgodi še večji kaos. Razplet te krize bo zelo odvisen od obvladovanja razmer v Evropi in Ameriki, ki sta trenutno glavni žarišči dogajanja.

Nekatere manjše azijske države (Singapur, Hongkong) so pri blaženju gospodarskih posledic in za povečanje povpraševanja prebivalcev posegle po skrajnem denarnem ukrepu, t. i. »helikopterskem denarju«, in državljanom neposredno razdelile tudi po več kot tisoč dolarjev v gotovini ali v vavčerjih za
nakupe. Bi bil kak podoben ukrep zdaj smiseln v Evropi in pri nas?

Seveda. Ena od možnosti bi lahko bila, da bi Evropska centralna banka vsakemu državljanu evrskega območja podelila brezplačno, neskončno dolgo posojilo, recimo v višini dva tisoč evrov. To bi bil tipičen primer t. i. helikopterskega denarja. ECB bi to lahko imela v svoji bilanci kot brezobrestno posojilo, ki bi se podaljševalo in ga nikoli ne bi bilo treba vrniti. S tem bi se absolutno strinjal. To bi bila izredna poteza, bistveno bolj učinkovita, kot je potiskanje obrestnih mer še bolj v negativni teritorij. Treba pa je razumeti, da zdaj nekateri ljudje, tudi če bi dobili ta denar, ne bi hodili ven in bi se izogibali nakupovalnim središčem. Potem ko bi se stvari umirile, pa bi s tem pridobili zaupanje potrošnikov in gospodarski zagon bi se lažje povrnil. V veliki meri podpiram take ukrepe.

Egon Zakrajšek je v intervjuju izrazil svoje mnenje in ne mnenja Federal Reserve ali BIS, kjer je zaposlen.