Sedemnajst Venezuelcev zaprosilo Slovenijo za repatriacijo

Stiske so individualne, a skupni imenovalec vseh je velika gospodarska in humanitarna kriza, ki duši venezuelski vsakdan. Na slovenskem veleposlaništvu v Braziliji in na uradu za Slovence po svetu so aprila prejeli prvi prošnji za repatriacijo slovenskih državljanov in njihovih sorodnikov iz Venezuele. Za preselitev, ki naj bi jo financirala in organizirala Slovenija, je v dveh ločenih zahtevkih zaprosilo 17 ljudi.

»Ves čas smo mislili, da smo dosegli dno, ampak vsak dan na lastni koži občutimo, da se razmere samo slabšajo,« je v prošnji za repatriacijo, o kateri v Delu pišemo z njihovim privoljenjem, pojasnila 14-članska razširjena družina iz Venezuele. Omenjajo dolgoletno hiperinflacijo – marca je dosegla 1,62 milijona odstotkov –, zaradi katere so izgubili prihranke, životarjenje z okoli petimi evri na mesec, kolikor znaša minimalna mesečna plača, in kolaps zdravstvenega sistema, ki ne zagotavlja niti najnujnejše diagnostike in oskrbe. »Življenje v Venezueli ni le zelo stresno in izčrpavajoče, tako čustveno kot fizično, ampak se je spremenilo v težek boj za preživetje,« so poudarili. V zadnjih mesecih so ga še otežili obsežni električni mrki ter razpad drugih javnih storitev, denimo preskrbe z vodo. »Zaradi razraščajočega kriminala [...] in vse hujše represije Madurovega režima nas je strah za svoje življenje.«

Pred krizo – v zadnjih šestih letih se je zaradi zgrešenih ukrepov in korupcije BDP skoraj prepolovil – so bili del srednjega razreda. Razmere so bile ugodne, se spominjajo, od svojega dela so lahko dobro živeli, tudi privarčevali, redno so hodili čez lužo ... Odločitev seveda ni bila nenadna, kolikor je težko ostati, je tudi oditi. In vendar po letih hitrega slabšanja standarda ne vidijo drugega izhoda, kot da Slovenijo, ki so jo morali po drugi vojni zapustiti njihovi »starši in bratje«, zaprosijo za repatriacijo. »Zavedamo se, da bomo z odhodom v Slovenijo izgubili vse, kar je naša družina ustvarila v Venezueli, a to je edini način, da preživimo.«



V korespondenci z uradom za Slovence po svetu so zapisali, da nimajo finančnih sredstev za pot, še manj za prve korake po selitvi, a da so odrasli člani družine pripravljeni »poprijeti za kakršnokoli delo«. Večina, osem je delovno aktivnih, je visoko kvalificiranih, med njimi so specialna pedagoginja, biolog, kemijski inženir, zobozdravnica in inženir elektrotehnike. »Radi bi živeli v miru in brez strahu ter imeli zagotovljene najosnovnejše razmere, ki jih posameznik lahko pričakuje v 21. stoletju [...] [ter] da naši otroci in mladi ne bi bili oropani prihodnosti.«
 

Množičnih prošenj ni pričakovati

Odločanje o tem, kdaj so razmere v državi tako resne, da je repatriacija upravičena, je v pristojnosti zunanjega ministrstva. To naj bi razmere v Venezueli že opredelilo kot ekonomsko, humanitarno in politično krizo, ko so vlado seznanili z razmerami v državi ob prepoznanju vodje opozicije Juana Guadiója kot začasnega predsednika in nedavno, ko je Slovenija odobrila Venezueli človekoljubno pomoč v višini 50.000 evrov za zdravstveno oskrbo. Na podlagi tega mnenja lahko vlada sprejme sklep o začetku izvajanja repatriacije in določi ustrezna ministrstva za vodenje postopkov, kot so, denimo, urejanje selitve ter stanovanjskega vprašanja in socialne pomoči. Posamezne odločbe o repatriaciji sicer izda urad za Slovence po svetu.



Čeprav zakon določa sosledje dogodkov in obveznosti države, bi se lahko zapletlo pri njegovem uresničevanju. Eden od razlogov naj bi bila izjemnost takšnih dogodkov. Slovenija je za zdaj obravnavala le eno prošnjo za repatriacijo leta 2013, v okviru katere je sprejela osem slovenskih državljanov oziroma njihovih sorodnikov iz Sirije.

Po naših informacijah naj bi bila v ozadju tudi bojazen, da bi odobritev repatriacije iz Venezuele, kjer političnega izhoda za zdaj ni videti, spodbudila še več ljudi. Konec lanskega leta je v Venezueli živelo 321 slovenski državljanov, vseh s slovenskimi koreninami pa naj bi bilo, tako v društvu venezuelskih Slovencev, približno trikrat več. A v društvu menijo, da se na Slovenijo ne bo obrnilo veliko ljudi. »Venezuela ni Argentina, kjer je več Slovencev. Ovira je tudi jezik. Odrašča že tretja generacija, ki je manj povezana s Slovenijo,« so pojasnili za Delo.

Ali obstaja politična volja za sprejem venezuelskih Slovencev in najožjih družinskih članov, bi lahko nakazala že današnja seja parlamentarne komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Dokončno odločitev pa bo morala sprejeti vlada, ki lahko sproži postopek.