Maduro ne more dobiti nobenih volitev več

Caracas – Kot politični strateg ima Oswaldo Ramirez vpogled v ozadje političnega delovanja v Venezueli. Prek lastnega podjetja ORC Consultores in v sodelovanju z mednarodnim podjetjem De Vengoechea & Associates svetuje opozicijskim silam v boju proti Nicolásu Maduru. V pogovoru je predstavil realno stanje, povezave venezuelske opozicije s sosedskimi silami in kakšne možnosti ima Maduro, da obstane na oblasti.

Ne moremo začeti brez največje dileme – kdo je predsednik Venezuele?

Venezuelo je težko pravilno razumeti. Imamo predsednika Nicolása Madura, toda z novo prisego 10. januarja letos je izgubil legitimnost, saj je lani maja zlorabil predsedniške volitve. Drugi predsednik je Juan Guaidó, vendar s prehodnim mandatom, saj nima v rokah nobenih realnih vzvodov moči. Oba sta predsednika, a hkrati nista predsednika. Prvi nima več legitimnosti, drugi ima samo eno nalogo – omogočiti razpis novih volitev.

Ljudstvo obenem zahteva takojšnje spremembe. Strmo upada bruto družbeni proizvod, že dolgo imamo hiperinflacijo, nadaljujejo se politični incidenti. Ljudje protestirajo in zahtevajo boljše plače, spremembe na trgu dela in urejene javne storitve – vodo, plin, elektriko, zdravstvo, šolstvo, javni prevoz …
 

Kaj je bilo narobe na lanskih predsedniških volitvah?

To so bile prve velike volitve, ko zraven ni bilo podjetja Smartmatic s programskim sistemom za legitimnost, red in varnost volitev. Ko je Maduro izgubil volitve za državni zbor leta 2015, je dve leti kasneje poskušal posredovati z volitvami za državno ustanovno skupščino, po novih nepravilnostih pa podjetje Smartmatic noče več biti zraven.

Pri vladi pravijo, da vseskozi uporabljajo enako tehnologijo.

To ne drži. Po volitvah za državni zbor leta 2015 in opozicijski zmagi je vlada državnemu zboru odvzela pristojnosti, ker je sodišče odkrilo domnevne volilne nepravilnosti pri štirih poslancih iz Amazonije. Vlada je šla še dlje in razglasila volitve za državno ustanovno skupščino. Pri vladi so trdili, da je volilo več kot osem milijonov Venezuelcev, toda pri podjetju Smartmatic so razkrili, da je zagotovo glasovalo vsaj milijon volivcev manj, kasnejše raziskave pa so potrdile, da je bilo le okoli 3,5 milijona volivcev. Od tedaj naprej volitve v Venezueli niso več legalne, saj se je Smartmatic umaknil od vseh volitev.

Sporno je bilo že to, da so bile predsedniške volitve lani maja, namesto tradicionalno decembra. Vse opozicijske stranke na volitvah sploh niso nastopale, saj so jim pred tem odvzeli licenco, kar je spet povezano s tem, da so bile volitve že maja. Hkrati so bili številni pomembni obrazi opozicije v zaporu, hišnem priporu ali v izgnanstvu, na volitvah pa ni bilo ustreznega lokalnega in mednarodnega nadzora. Prav zato smo imeli maja lani volilno prevaro.

Potem se je vse začelo z volitvami za državni zbor 2015?

Maduro je tedaj spoznal, da ne more dobiti nobenih svobodnih, poštenih in transparentnih volitev več. Če bo vse pošteno, nima možnosti. Pred volitvami za državni zbor je vlada precenila svoje možnosti, opozicija pa je svoje možnosti podcenila, saj niso prepoznali ljudske želje po spremembah. Ljudje imajo vsega dovolj, zato bi opozicija dobila vse naslednje volitve, vsaj če bi bile poštene; tudi lanske predsedniške.

Maduro je po Hugu Chávezu obul prevelike čevlje. Svojo pot po Chávezovi smrti je začel z veliko podpore – 67 odstotkov januarja 2013, toda nato je podporo samo izgubljal. Zdaj ima 19 odstotkov podpore, pred tem je imel v zadnjih dveh letih povprečno 28 odstotkov ljudi na svoji strani. S takšno podporo ne moreš zmagati na volitvah. Vsaj ne poštenih.
 

Kako rešiti zaplet z dvema predsednikoma, saj Maduro ni pripravljen oditi?

Imeti moramo poštene, svobodne in transparentne volitve z obširnim mednarodnim in nepristranskim nadzorom. Poskrbeti moramo za prenehanje prisvajanja države; končni cilj je, da Maduro ni več venezuelski predsednik. Prvi način je, da odstopi. Drugi je, da ga odstavijo z nasilno ekstrakcijo, kar bi opravili domači ali tuji pripadniki specialnih vojaških enot. In tretji način je, da Maduro s pogajanji miroljubno za vedno odide nekam na lepo plažo ali otok.

Za uspeh potrebujemo dober načrt in pravo okolje. Operacija ima štiri elemente. Prvi je polna ulica protestnikov. Drugi je poskus vplivanja na koalicijo, da to privede do notranjega zloma. Tretji so sankcije posameznih ljudi v vladi in pri državni nafti. In zadnji, četrti, je diplomatski pritisk mednarodne skupnosti, v primeru Venezuele gre za skupino Lima, ZDA in EU.

Ko dosežeš zamenjavo, moraš spet vzpostaviti legalno delovanje državnih institucij: vrhovnega sodišča, državnega tožilstva, varuha človekovih pravic … Nato bomo potrebovali tranzicijsko vlado. Ko imaš tako globoko in agresivno hiperinflacijo, moraš takoj začeti izvajati ukrepe, najprej takšne, da imajo ljudje vsaj nekaj za jesti. Prvi ukrep je zato sprejetje humanitarne pomoči, kar bo sprva pomagalo najranljivejšim ljudem – otrokom, starostnikom in bolnikom s hudimi in kroničnimi boleznimi. Poleg tega moramo nevtralizirati še vse kriminalne bande, ki so se razrasle po državi, da država spet postane lastnik vseh naravnih bogastev. Za vse to potrebujemo od devet do dvanajst mesecev, šele potem imamo lahko nove svobodne volitve.


 

Se lahko načrt uresniči?

Zelo si prizadevamo za to. Strategija gre po predvidenem: ljudje so na ulici, imamo mednarodne sankcije in podporo mednarodne skupnosti. Da bomo lahko začeli oživljati državo, imamo v opoziciji sposobne ljudi; to so Leopoldo López, Juan Guaidó, Julio Borges, Carlos Vecchio …
 

In kaj, če rešitve ne bo?

Najhuje bo, če bo del vojske ostal zvest Maduru. Potem bo sprememba možna samo z vojaškim posredovanjem ene ali več držav. Lahko so to ZDA, Kanada, Kolumbija, Brazilija, Izrael, morda tudi Velika Britanija in še katera iz Evrope. Šest ali sedem držav.

V ozadju potekajo tudi številna diplomatska pogajanja. Na mizi so amnestije za predstavnike Madurovega režima in prost odhod v tujino z družinskimi člani. Za mir v Venezueli se jim lahko oprosti marsikaj. Toda odprtih je še več možnosti, v prihodnjih dveh mesecih se lahko zgodi veliko stvari: posredovanje zaradi humanitarnih razlogov, posredovanje za odstranitev predsednika ali posredovanje za popoln nadzor. Začne se lahko tudi državljanska vojna z mednarodnimi igralci, tako kot v Siriji. In tudi če se bo vsa venezuelska vojska obrnila proti vladi, ima Maduro še vedno pod nadzorom paravojaške skupine, pripadnike Farca iz Kolumbije in plačance s Kube.

Zagotovo pa vstopamo v obdobje velike napetosti. Če ne bo notranje tranzicije, bomo imeli mednarodni konflikt. Pritisk Venezuelcev je zelo velik, saj v državi ni več denarja.
 

Kako lahko prepričate vojsko, da stopi na nasprotno stran?

Problem bo razdrobljenost vojske, ker bi lahko določeni generali ostali zvesti Maduru. Vodi jih korist pri zlatu, kobaltu, nafti, zdravilih, hrani, drogah, orožju … Vojska je zato še vedno ob Maduru.

Kdaj ste začeli uresničevati ta načrt?

Že pred meseci, drugače zdaj ne bi bili tukaj. Trije glavni igralci so – mednarodna skupnost, notranja opozicija in vlada. Načrt se je začel 10. januarja letos z Madurovo prisego za predsednika države, saj je prekršil zakon. Dotlej nismo mogli ukrepati z Guaidójevo prisego, ker je imel Maduro še legitimnost iz volitev iz 2013. To je glavna razlika. Lanske predsedniške volitve niso bile poštene, mednarodna skupnost pa je morala priznati enega predsednika. Jasno je bilo, da to ne more biti Maduro, če zapira in izganja politične tekmece.


 

Kako je možno, da se Guaidóju nič ne zgodi?

Malo je nor, da je šel v to zgodbo. V napetem ozračju so politiki zelo ranljivi; videli smo v Braziliji, kako so napadli Jaira Bolsonara. Gre za kompleksne zadeve. Kot svetovalec sem moral preučiti na tisoče verzij, kaj se lahko zgodi. Guaidója verjetno pustijo pri miru, ker vedo, da ga spremlja ves svet.
 

Kako ste ga našli?

Guaidó je precej slučajno postal predsednik državnega zbora. Če pregledate njegovo stranko Voluntad Popular, ni njen prvi voditelj, ampak so v ospredju drugi, ki so v hišnem priporu ali v izgnanstvu. Ker ni bilo drugega, je prišel na vrsto on, ampak brez njegove prisege za venezuelskega predsednika se mednarodna skupnost ne bi zganila. Guadió je sicer že dolgo v politiki, vendar ni imel širše prepoznavnosti.
 

Kaj pomenijo Guaidójeve besede, da ne izključuje možnosti vojaškega posredovanja?

Vojaško posredovanje je možno že zaradi humanitarne pomoči. Ljudje zapuščajo državo in umirajo od lakote. Kar 44 odstotkov otrok, mlajših od pet let, v zadnjih dveh letih ni jedlo živalskih proteinov. Ne jajc, ne mleka, ne mesa, niti nobenih ustreznih nadomestkov. Pogovarjamo se o generaciji, ki bo imela v prihodnjih petnajstih letih opazne probleme, težave bodo imeli z rastjo, podhranjenostjo in ne bodo hitro razmišljali. S humanitarno pomočjo resda ne bomo rešili vseh težav, ampak samo najranljivejše.
 

Kakšne so resnične možnosti za vojaško posredovanje?

Posredovanje bi lahko bilo na mizi, ampak za zdaj vendarle ni realna možnost. Pred javnostjo smo hoteli poudariti zgolj to, da okoli 50 odstotkov državljanov podpira možnost, da bi tretja država pomagala opoziciji, da se prek svobodnih, transparentnih in pravičnih volitev v Venezuelo vrne demokracija.
 

Maduro trdi, da je za venezuelsko krizo kriv mednarodni embargo.

Venezuelska oblast je vedno iskala zunanjega krivca, kar kaže, da ne zna reševati domačih težav ali pa jih niti ne prepozna. Če deluješ koruptivno, ne more biti kriv nihče drug. Chávez in Maduro sta vse stavila na nafto in z reguliranimi cenami uničila domačo industrijo ter zadušila svobodno gospodarstvo.
 

Toda težko se je znebiti občutka, da Američane bolj mikajo naravna bogastva kot demokracija.

ZDA so danes naftno samostojne. Še več – nafto izvažajo, ne pa uvažajo. Resnični problem ZDA, Kolumbije in Brazilije je strošek ogromnih migracij iz Venezuele. Samo v Kolumbijo je šlo milijon Venezuelcev, kar ima prevelik vpliv na družbeno varnost, delovne pogoje, logistiko, šolstvo, zdravstvo … V geopolitičnem okolju predstavlja Venezuela problem tudi zaradi pomoči Farcu in drugim paravojaškim skupinam, ki se krepijo s preprodajo drog, orožja in bogatih rudnin.


 

Vendar ni nenavadno, kako se ZDA borijo za demokracijo zgolj tam, kjer je veliko naravnih bogastev?

Venezuela je bila skoraj trideset let najbolj stabilna demokracija v Latinski Ameriki, celo zgled za druge države v regiji, kjer so se drugi pri razvoju demokracije zgledovali ravno po Venezuelcih. Po letu 2004 se je začela močno odmikati od demokracije, saj se je začel režimski proces z neprestanimi spreminjanjem volilnih pravil. Chávez je v volilno geometrijo (Gerrymandering) začrtal volilne okraje, da je chavizem čim bolj prevladoval nad opozicijo, vseskozi je uporabljal državne medije za lastno promocijo, na vseh pomembnih položajih so režimski predstavniki, zato ljudje ne verjamejo več v poštene volitve.
 

Glavne nasprotnice Madura v soseščini imajo desničarske vlade, ki so težko za vzor.

V Venezueli ne gre za vprašanje leve ali desne vlade, ampak za reševanje humanitarnega problema. Pri naftnih poslih je venezuelska oblast za korupcijo porabila petsto milijard dolarjev od skupno devetsto milijard dolarjev prihodkov. To ni nobena levičarska politika. Venezuela potrebuje vlado za prebuditev države, kar ne sme biti ne leva ne desna vlada. Potrebujemo šok, saj smo že skoraj klinično mrtvi. Novi voditelj bo moral umirjati družbo, sprostiti gospodarstvo, stabilizirati okolje in zaščititi najranljivejše skupine.
 

Ne bo prehodna vlada ravno zato pri ljudeh nepriljubljena?

Povsem drži. Nemogoče je, da pride nova vlada in takoj povrne redno preskrbo z vodo, elektriko, zdravstvom ter omogoči dostojne plače in javni prevoz. To ni možno ne v enem mesecu, ne v pol leta, ne v enem letu. Vlada, ki bo oživljala Venezuelo, bo zagotovo sprva nepriljubljena, še posebno pri ljudeh, ki pričakujejo bone za subvencionirane trgovine. A takšna vlada je lahko samo prehodna, saj na volitvah zaradi svojega programa verjetno ne bo dobila dovolj glasov. Njena naloga je, da stabilizira trg in da bodo podjetja spet verjela v našo ekonomijo.
 

Imajo ljudje preveč pričakovanj tudi do Guaidója?

Pričakovanja so tako ogromna, da bomo lahko zašli v družbeno depresijo, če ne bo takojšnje odrešitve. Čaka nas nekaj, česar ljudje ne pričakujejo. Venezuela potrebuje kri, znoj, solze in delo, enako kot Anglija za časa Winstona Churchilla. Ljudje morajo razumeti, da brez tega ne bomo rešili Venezuele. Vsakdo bo moral prispevati svoj delež k rešitvi. Veslati bomo morali skupaj in vsi z isto močjo in z isto hitrostjo. Oživitev bo trajala približno leto dni, eden od ciljev pa je, da pride nazaj v Venezuelo vsaj milijon in pol izseljenih ljudi.
 

Bo Maduro na drugi strani šel iz države?

Ves svet ve, da so Maduru šteti dnevi. Ne vemo zgolj tega, kdaj bo prišel datum njegovega konca in kako bo odšel.
 

Se tega zaveda?

Moral bi se zavedati, saj ni prav nobene možnosti, da bi lahko preživel to krizo. Zanj je najboljši scenarij, da se nekako prebije do predsedniških volitev 2024, ampak ta možnost ne obstaja. Nihče v mednarodni skupščini ga ne bo več sprejel.
 

Nima nobenih možnosti, da še reši svojo kožo?

Čas za pogovor in pogajanja je potekel. Edina možna pogajanja so: »Maduro, kako boš odšel?« V glavi ima tri scenarije: kako preprečiti državni udar vojske, kako preprečiti izdajo lastnih ljudi in kako preživeti mandat. Toda ni več možnosti, da bi ob taki mednarodni mašineriji še lahko politično preživel.
 

Kaj pa stabilizacija znotraj Venezuele?

Marsikaj bo jasno danes (23. februarja). Prišla bo humanitarna pomoč, zato bo lahko zelo nevarno.
 

Kako bo prišla, če jo Maduro zavrača?

Čez Cúcuto, Arubo, Curaçao, lahko tudi čez amazonsko mejo, ali pa bodo Venezuelci sami odšli čez mejo in vzeli stvari. In ponavljam – mednarodna skupnost ima na mizi še druge možnosti, ki niso odvisne samo od Guaidója. Na geopolitičnem parketu je veliko pogajanj. Za boljšo predstavo si predstavljajte, da ste vi Rusija in jaz ZDA, na pogajanjih pa vas jaz pustim pri miru v Ukrajini in malo spregledam vaše delovanje v Siriji, vi pa mi dovolite posredovanje v Venezueli. In na takšnih pogajanjih najvišje globalne ravni so se pogajalci že odločili, da je Madurova zgodba zapečatena.
 

Kako naj si razlagamo, da so ZDA proti Venezueli postavile sankcije, obenem pa zdaj obljubljajo humanitarno pomoč?

V severnoameriškem primeru ni šlo za embargo, ampak za zamrznitev bančnih računov nekaterih Venezuelcev, vedoč, da jih Madurov režim uporablja za krepitev osebnega bogastva, korupcijo in organizirani kriminal. Ukrep preprečuje poslovanje med Venezuelo in severnoameriškimi podjetji, med njimi je naftno podjetje Citgo. Glede humanitarne pomoči pa je vključenih veliko držav; članice EU, Kanada, Švica, Kolumbija, Brazilija, Čile …
 

ZDA so za posebnega odposlanca za Venezuelo postavile Elliotta Abramsa, moža z zelo krvavimi rokami v Latinski Ameriki.

Venezuela je trn v peti mednarodne skupnosti, ta trn pa gre samo globlje in globlje. Za odstranitev trna lahko uporabiš pinceto, lahko za pomoč vprašaš kakšnega prijatelja, lahko greš k zdravniku … Možnosti je več. Združene države Amerike imajo jasen cilj – stabilizacijo razmer znotraj regije. Če je zraven Abrams, potem je jasno, kako odločne so. V širši zasedbi pa so še John Bolton, Mike Pompeo, Marco Rubio, Mauricio Claver Carone …

Kje ste v tej zgodbi vi?

Sem svetovalec za tveganje in strategijo – za podjetja, tuje politike, opozicijo … Marsikdo, o katerih sva govorila, je med mojimi strankami, a vse, kar danes govorim, je že znano. To so povedali Guiadó, Borges, Leopoldo, Vecchio …
 

Kakšna je volilna baza Venezuele?

Naša analiza razkriva, da se usmerja proti desni sredini.
 

Resnično?

Ljudje hočejo biti podjetniki, a da si podjetnik, potrebuješ prosti trg. Nihče noče biti odvisen od države, ampak si želi dostojno življenje z lastnim delom. Jasno je, da mora država poskrbeti za najranljivejše, vendar to ne pomeni, da kar vse podarja brezplačno. Če hočeš plin in vodo, ju je treba plačati. In da imaš denar, moraš delati.
 

Je Maduro izigral socialistično idejo?

Socializem v Južni Ameriki je krinka za organizirani kriminal. Takšen režim vedno potrebuje ogromno korupcije. To ni bil pravi socializem, saj ni poskrbel za ljudi, ampak je samo ustvaril ljudsko odvisnost do države. Venezuelski socializem je čisti populizem. In sistem za ropanje države.
 

Po kateri državi naj se zgleduje Venezuela?

Po vseh naprednih. Lahko bi se zgledovala po Norveški. Leopoldo in Gustavo Baquero sta že napisala knjigo z naprednim gospodarskim programom. V Latinski Ameriki je lahko zgled Čile, delno tudi Peru.
 

In Urugvaj?

Tudi lahko, vendar v mislih nimam političnega modela, ampak ekonomski program. Na politični ravni je jasno, da moramo urediti in organizirati tri ravni moči, da vse poteka transparentno. Pravna država mora pridobiti spoštovanje, potem lahko deluje tudi gospodarstvo.