»Nočejo priznati, da gre v Venezueli za leglo korupcije«

Juan Guaidó je januarja prisegel kot prehodni venezuelski predsednik, češ da mandat Nicolása Madura ni legalen zaradi kršitev­ lanskih predsedniških volitev. Po dobrih treh mesecih Venezuela ni dosti bližje razpisu svobodnih­ predsedniških volitev in jo še ­naprej pesti velika humanitarna kriza.



Za pravilno razumevanje sedanjega političnega krča v tej državi se je treba vrniti nekaj let v preteklost. »Politično stanje v Venezueli je najbolj spremenila smrt Huga Cháveza leta 2013. Vladavino je zgradil na kultu osebnosti, po njegovi smrti pa je Venezuelo zajela še gospodarska kriza,« je za Delo povedal sociolog Rafael Uzcátegui iz nevladne organizacije Provea za izobraževanje o človekovih pravicah. »Druga prelomnica so bile državnozborske volitve leta 2015, ko je bilo jasno, da večina ljudi ne podpira bolivarske revolucije,« je spomnil na bližnjo preteklost, toda Madurov režim je volilni poraz spreobrnil v zmago, saj je z razsodbo spolitiziranega vrhovnega sodišča državnemu zboru odvzel pristojnosti.





Toda humanitarna kriza je tako velika, da v Venezueli ni več ideološkega boja. »V času Cháveza smo se prepirali o politiki, zdaj imamo druge probleme, saj je revščina pregnala iz države več milijonov ljudi,« je bil jasen Uzcátegui. Maduro je razočaral ljudi različnih ideoloških prepričanj, zato se težko povežejo. Samo en primer: člani skupnosti LGBT+ in cerk­veni predstavniki nimajo veliko skupnega, a so vsi proti Maduru. Ravno kršenje pravic skupnosti LGBT+ in prepoved prekinitve nosečnosti potrjujeta, kako malo je Madurov režim povezan s progresivnimi vrednotami.




 

Opozicija brez enotnega predznaka

Opozicijo vodi Guaidó, toda ljudje v njem vidijo samo politika.­ »Ne gre za to, da ima Guaidó podporo zaradi političnih stališč, ampak je simbol spremembe,« je pojasnil Uzcátegui, tudi avtor knjige Venezuela: revolucija kot spektakel.



»Opozicija je tako široka, da ji ne moremo dati enotnega predznaka. Glavna opozicijska stranka je Voluntad Popular z Guaidójem in Leopoldom Lópezom, pomembna je še Primero Justicia z Juliem Borgesom in Henriquejem Caprilesom, več strank v opoziciji je tudi skrajno levih, denimo Bandera Roja, Vanguardia Popular, La Causa Radical …,« je povedal sogovornik iz Caracasa.



Uzcátegui se označuje za levičarja, prav tako so v opoziciji­ številne civilne iniciative za ­(človekove) pravice delavcev, študentov, skupnosti LGBT+ … »V opoziciji so tako predstavniki kapitala kot civilne družbe. Venezuelska opozicija ima vse, samo vojske ne. To ima Maduro,« je bil ­nazoren.

Precej šibek je bil Guaidó prejšnji teden, ko je le nekaj deset generalov sledilo njegovemu pozivu k Madurovi zamenjavi, preostali (okoli 2000 generalov) so ostali zvesti Maduru. »Opozicija je razdeljena, toda Guidó je povezal največ ljudi. Opozicija sicer na dolgi rok izgublja moč, saj Madurov režim s pomočjo vojske ostaja nedotakljiv. Enako je vladi uspelo že po množičnih protestih leta 2017,« je povedal Uzcátegui.

Odpraviti militaristično družbo

V prihodnje bo težko drugače, saj vojaški vrh nima v rokah samo orožja, ampak tudi nadzor nad naravnimi bogastvi, Maduro pa v spirali korupcije samo širi (vojaški) krog pri koritu. Hkrati nastaja nov problem – nihče od okoriščencev ne bo hotel ostati brez privilegijev, kar bo težava za Madura, saj ne bo mogel v nedogled širiti vladnih (in vojaških) sil. A četudi bo vojska le stopila na drugo stran, nihče tega ne bo storil samo »v dobrobit države«.

»Chávez je bil človek vojske in ravno s pomočjo vojske je pripravljal državni udar leta 1992,« je povedal venezuelski sogovornik. »Ko je leta 1998 prišel na oblast, je iz vojske ustvaril največjo politično stranko v državi, zato že dvajset let vse pomembne položaje zasedajo vojaki,« je dejal Uzcátegui. »Odpraviti moramo militaristično družbo. Dolgo je bila vojska skoraj edino zagotovilo za urejeno državo. Ob vsaki krizi prikazujejo vojsko kot rešiteljico naših težav, toda civilna družba mora spet dobiti glavno vlogo.«