Račji odred in zeleni kolonializem

Potem ko se je lani borila z afriško prašičjo gripo, ki je zmanjšala populacijo prašičev za več kot polovico, od začetka leta pa poskuša premagati koronavirus, ki je do zdaj usmrtil več kot 3000 ljudi, se je Kitajska znašla pred še eno veliko krizo. Na njenih mejah so kobilice.

Jata puščavskih kobilic se je prek Afrike napotila ob koncu leta, ko so milijarde teh osvajalcev z ostrimi zobmi preletele Adenski zaliv in opustošile polja v Somaliji in Etiopiji, v začetku leta povzročile razdejanje v Keniji, in to hujše kot kadarkoli v minulih sedemdesetih letih, se počasi obrnile proti vzhodu, priletele do Jemna in Savdske Arabije ter prispele v Pakistan in Indijo.

Naslednja ofenziva bi lahko zajela kitajski pokrajini, ki mejita na ti dve državi, torej Xinjiang in Tibet, nato bodo – če rojev ne bodo ustavili – v nevarnosti tudi vsa druga območja.

»Pernati odred«

Kitajska se je na nevarnost hitro odzvala. Prejšnji teden je proti meji s Pakistanom poslala 100.000 rac, ki jih je vzgojila na akademiji kmetijskih znanosti v Zhejiangu. Zdaj pričakujejo, da bo »pernati odred« ustavil invazijo, preden bodo nevarne žuželke dosegle Kitajsko. Zaradi vseh drugih izzivov, s katerimi se sooča, azijska sila ne sme dopustiti, da bi se zgodila še prehranska kriza. Zato je naredila vse, da bi spremenila kobilice v hrano za lačne race, ki so jih že prej uporabljali za tovrstno vojno.

Kitajci imajo dolgo zgodovino boja s temi škodljivci. Pri tem so uporabljali različne metode, tudi tiste s kokošmi in racami. Ko je prišla na oblast Komunistična partija, je Mao Zedong boj proti kobilicam določil za eno od prednostnih nalog in je bil pravzaprav zelo uspešen pri obrambi posevkov pred napadalnimi žuželkami, katerih jata, razporejena na površini enega kvadratnega kilometra, lahko v enem dnevu poje toliko hrane, kolikor bi je zadostovalo za 35.000 ljudi.



Vendar Kitajska ni zaskrbljena samo zaradi svojih njiv. Z 1,4 milijarde prebivalcev in čedalje resnejšimi problemi v proizvodnji hrane je azijska sila eden od največjih svetovnih uvoznikov soje, riža in pšenice. Ker je Afrika čedalje bolj pomembna kot proizvajalka žita, ki ga Kitajska ne more pridelati dovolj, je vse, kar se je v minulih mesecih dogajalo na vzhodu črne celine, zaskrbelo tudi vlado v Pekingu, ki se zaveda, da je s tem ogrožena tudi kitajska varnost.

Tudi če kobilicam ne bo uspelo prečkati Velikega zidu, se je zaradi škode, ki so jo pustile za seboj v Afriki (kjer bi lahko lakota prizadela tudi do 30 milijonov ljudi), na Bližnjem vzhodu in v Južni Aziji (kjer so kobilice ponekod uničile do 40 odstotkov kmetijskih posevkov) močno povečal pritisk na svetovno preskrbo s hrano. Vprašljive so cene pa tudi stopnja inflacije, to pa je prav gotovo zadnje, kar bi kitajsko vodstvo potrebovalo v tem težkem trenutku.

Lakota ali kemija?

»Junaške race bodo ustavile težavo!« so uporabniki družbenih omrežij parafrazirali stavek, ki ga te dni uporabljajo za medicinsko osebje v boju proti koronavirusu. Vsaka raca lahko poje tudi do 200 kobilic na dan, tako da so te živali veliko bolj učinkovite od kokoši, ki so precej manj ješče. Poleg tega se držijo skupaj, so pojasnili kmetijski strokovnjaki, tako da jih je mogoče zlahka nadzorovati.

Kitajski strokovnjaki poskušajo ugotoviti, zakaj so se kobilice tako razmnožile. Seveda tudi v zvezi s tem znova omenjajo podnebne spremembe kot vzrok številnih ciklonov v Indijskem oceanu pa tudi kot podlago za silovito povečanje populacije teh žuželk. Dodatno vprašanje je, koliko je k temu pripomogel tako imenovani »zeleni kolonializem« – torej prizadevanja predvsem evropskih nevladnih organizacij in strank zelenih, da bi v Afriki opustili uporabo pesticidov in insekticidov.

Kitajska, ki je v Afriki močno prisotna, in to tako z naložbami kot z različnimi oblikami strokovne in tehnične pomoči, bo o vsem tem zavzela stališče. Ocenjujejo, da je šlo čez Kenijo 192 milijard kobilic. Za toliko žuželk nima dovolj rac. Končna odločitev je preprosta. Izbira med lakoto in kemijo ne bo težka.