V nadaljevanju preberite: 

Ko smo minuli četrtek zaznamovali dan Evrope in so nam misli zagotovo zaplavale čez 20. stoletje, prek Schumanove deklaracije iz leta 1950 in začetkov združevanja Evrope, prek zmage idealov enakopravnosti in strpnosti nad nacizmom ter zmage vseobsegajoče solidarnosti in raznovrstnosti nad diskriminacijo, smo se morali ob tem v mislih podati vse od ugrabitve Evrope in ljubezni (ali morda zgolj spolnega poželenja), zaradi katere se je božanstvo spremenilo v bika. Konec koncev je moral vsak, ki je imel kdaj v rokah grški kovanec za dva evra, opaziti, da je na njem prav podoba napol golega dekleta na hrbtu bika, ki jo najpogosteje preprosto imenujemo »posilstvo Evrope«.

Ne bomo se spuščali v trditve, kot je teorija zgodovinarja Martina Bernala, da se v mitih o izvoru skrivajo »semena resnice«, in ne bomo raziskovali, kaj je sledilo po ugrabitvi feničanske princese (ki so jo neuspešno iskali njeni bratje in se tako naselili na grškem kopnem, kar je bilo pravzaprav še bolj pomembno za nastanek Evrope). A že samo ime naše celine poziva in skorajda zahteva, da se razmišlja o tem, kaj vse mora zajemati ideja Evrope, in da je treba ideal Evrope očistiti in okrepiti, da bi nadaljevali pot v še močnejšo združitev z več svobode, v bolj kreativno vizijo prihodnosti z bolj poštenim odnosom do preteklosti. In to tako nedavne kot starodavne.