V nadaljevanju preberite:

»Bilo je. Nikoli več ne bo. Spominjaj se.« S temi besedami konča Paul Auster svojo prvo objavljeno knjigo Izum samote, ki je izšla leta 1982. Natančneje povedano, tako se konča drugi del te knjige z naslovom Knjiga spominov, in v te tri kratke stavke je pisatelj strnil ves smisel velikanskega trenutka, v katerem se izum samote spremeni v samoto izuma. Samoto novega stila pisanja, s katerim je obogatil književnost in nam podaril osemnajst vrhunskih romanov.

Austerja bo ta samota spremljala od smrti njegovega očeta, ki je bila zametek njegovega prvega književnega dela, pa vse do njegove smrti, na katero je čakal, medtem ko je pisal svoj zadnji roman Baumgartner. Novica o odhodu velikega pisatelja me je dohitela v trenutku, ko sem s slušalkami na ušesih poslušala, kako Auster osebno bere svojo knjigo, ki jo je pisal v senci prihajajočega konca. V njegovem glasu ni bilo čutiti nikakršnega drhtenja, nobenega strahu pred smrtjo, nobenih poskusov, da bi se jo preložilo, nobenega poslavljanja od nečesa, kar je bilo, pa tudi ne žalosti zaradi tistega, česar nikoli več ne bo. Samo spomin je prišel na prag porušene hiše, vstopil vanjo in se vrnil, nato pa nadaljeval svojo pot. Auster je pisal, kot bi se zavedal svoje pripovedne moči, ki mu je vedno dopuščala, da nenadoma prekine zgodbo, da brez napovedi spremeni temo in začne pripovedovati nekaj povsem drugega, da nas povabi v svojo samoto in nas tam pusti same.