V nadaljevanju preberite:

Roman Slaston je generalni direktor Ukrajinskega kmetijsko-poslovnega kluba, enega največjih kmetijskih interesnih združenj v tej državi. Zastopajo 135 članov, ki v glavnem pridelujejo kmetijske rastline in se ukvarjajo z živinorejo. Med člani so tudi največja ukrajinska kmetijska podjetja, kot je skupina MHP, katere del je Perutnina Ptuj. Podjetja v poslovnem združenju skupno obdelujejo 3,5 milijona hektarov kmetijskih zemljišč in na leto proizvedejo 18 do 20 milijonov ton žita in oljnic, pa tudi sladkor, piščančje in prašičje meso. Vsi si želijo, da bi bilo vojne čim prej konec in da bi lahko izvozili letošnji pridelek.

Kaj se je za člane vašega združenja spremenilo s prihodom vojne v Ukrajino?

Številne stvari, in to dramatično. Rusija je okupirala približno 25 odstotkov našega ozemlja, pozneje pa je bila izgnana iz severovzhoda države. Kmetije nekaterih naših članov so ostale na okupiranih območjih. Velike težave so imele predvsem govedorejske kmetije, ker niso mogle skrbeti za hrano in zdravje živali. Številne so zaradi tega opustile dejavnost.

Ogromne težave so bile tudi s preskrbo s proizvodi za tekočo porabo v kmetijstvu (inputi). Od Rusije smo bili odvisni pri dizlu, od Belorusije pri gnojilih, najti je bilo treba alternativne dobave. Težave so bile tudi s preskrbo s semeni in sredstvi za zaščito rastlin. Ta smo uvažali iz Kitajske skozi pristanišča ob Črnem morju, vendar pa so že od začetka ruske agresije blokirana.

Največja težava je, da svojih pridelkov ne moremo izvažati preko črnomorskih pristanišč. Ukrajina je pred vojno izvozila 70 odstotkov vseh kmetijskih proizvodov, od tega več kot 95 odstotkov preko pristanišč ob Črnem morju. Ob začetku blokade je bilo skoraj nemogoče verjeti, da bomo našli alternativne transportne poti.

Vendar nam je z izvozom preko pristanišč na Donavi ter preko držav EU po železnici in cestah uspelo doseči 50 do 60 odstotkov zmogljivosti izvoza preko črnomorskih pristanišč.

Seveda pa je to veliko dražje. Tovorni prevoz je stroške potrojil. Kmete iz osrednje Ukrajine je prej prevoz žita do pristanišč na Črnem morju in nakladanje na ladje stal 25 ameriških dolarjev na tono. Lani je tovorni prevoz do pristanišč v Konstanci ali Gdansku narasel na 200 dolarjev.

S pridelavo žita ni mogoče skoraj nič več zaslužiti. To je sprožilo tudi strukturne spremembe. Številne farme, tudi tiste, ki jih vojna ni prizadela, so se od pridelave žita preusmerile v pridelavo oljnic, tudi sladkorne pese.