Pozabljeni genocid

Kakih dvajset preživelih zapornikov romske in sintske nacionalnosti se je danes zbralo v nekdanjem nacističnem »taborišču smrti« Auschwitz, da bi obudili spomin na dogodke izpred 75 let, ko so umorili zadnjega stanovalca »ciganskega družinskega tabora«.

Le malo sonarodnjakov danes zbranih nekdanjih taboriščnikov, ki se jim je pridružil ameriški borec za človekove pravice Jesse Jackson, je preživelo strahote te razvpite tovarne smrti, ki so jo nemški okupatorji postavili v poljskem mestu Oświęcim. Kakih 23.000 so jih poslali tja, vsaj 19.000 so jih umorili, zadnjih 3000 na današnji dan leta 1944. Še veliko več je bilo ubitih po drugih taboriščih in na ozemljih, ki jih je okupirala nacistična Nemčija. Natančnih podatkov o številu žrtev ni, ocene pa se gibljejo od 250.000 do več kot milijon.



»Cigane«, ki so bili tako kot Judje vedno drugorazredni podložniki režimov na stari celini, so v Nemčiji preganjali še pred prihodom Hitlerja na oblast, saj so že v času weimarske republike sprejemali »proticiganske zakone«. Nacistična Nemčija posebnega »ciganskega zakona« ni sprejela, čeprav so v zloglasnem centru za raziskave rasne higiene in demografske biologije pripravljali tudi rešitev »ciganskega vprašanja«, za sprejetje zakona pa se je zelo zavzemal tudi poveljnik SS Heinrich Himmler. Imel je poseben odnos do Romov, saj je verjel, da so pripadniki stare arijske rase, in nekoč je celo predlagal, da bi jih po ameriškem vzoru preselili v posebne rezervate.

Kakor so pozneje ugotovili zgodovinarji, je vsaj na začetku Hitlerjeve vladavine za Rome in Sinte veljalo povsem nasprotno pravilo kakor za Jude. Če so se lahko v rajhu »nečisti Judje«, ki so prihajali iz »rasno mešanih« družin, izognili taborišču smrti (ne pa tudi prisilnemu delu), so se le najbolj čistokrvni »cigani« lahko rešili bridke usode, medtem ko so »mešance« sprva deportirali, preseljevali v judovske gete, nato pa pošiljali v plinske celice.

Ko je decembra 1942 Himmler ukazal prisilno preselitev Romov na okupirana ozemlja v vzhodni Evropi, so bile naštete tudi izjeme: ljudje »čiste ciganske krvi«, ki se ni pomešala še od starih časov, integrirani »cigani«, ki se ne obnašajo več tako kot drugi pripadniki njihove nacionalnosti, in »cigani«, ki so se izkazali pri opravljanju vojaške službe. Te izjeme so oblasti redko upoštevale, a kljub temu se je s tem izognilo holokavstu od 5000 do 15.000 Romov in Sintov.

Zamolčana usoda

Žalostna usoda te etnične skupine je bila sprva zamolčana, nemški kancler Helmut Schmidt je šele leta 1982 uradno priznal, da je njegova država v nacističnih časih zagrešila genocid nad njimi. To, da je bil današnji dan dan spomina na romske in sintske žrtve nacističnih klavcev, ve malokdo, čeprav je pred štirimi leti evropski parlament sprejel resolucijo, v kateri je pozval, naj 2. avgust postane dan spomina na holokavst evropskih Romov. Danes so se teh dogodkov uradno spominjali le na Madžarskem, Poljskem, Slovaškem in v Ukrajini.

Na Hrvaškem Romi dokazujejo, da ne potrebujejo državnega praznika, da bi se vsako leto 2. avgusta zbrali v vasi Uštica, kjer je bilo nekoč v okviru taborišča Jasenovac postavljeno »cigansko taborišče«. Ogromno Romov je bilo namreč žrtev Hitlerjevih zaveznikov, od francoske kvizlinške države do Romunije. Po besedah zgodovinarja Danijela Vojaka z zagrebškega inštituta za družbene vede Iva Pilarja so ustaši med vojno pobili od 15.000 do 30.000 Romov.