Pogajanja o novi svetovni ureditvi

Zunanja politika ameriškega predsednika Donalda Trumpa končno ni nič več nepredvidljiva, pravi Thomas Wright, analitik revije Foreign Affairs. Če je prvo polovico njegovega mandata zaznamoval boj med predsednikom in njegovim timom, zdaj prvič vidimo edinstvena, čeprav še ne povsem popolna stališča, in to glede večine vprašanj.

»To je enotna zunanja politika,« pravi Wright, »v kateri Trumpova administracija nima ne stalnih prijateljev ne stalnih sovražnikov. K vsem državam pristopa transakcijsko, ne pripisuje posebnega pomena zgodovinskim zvezam in si prizadeva pridobiti čim večjo korist iz vsega – od trgovine do diplomatske podpore.«

Na takšno novo, enotno in trdo podlago bo namreč stopil kitajski namestnik premiera Liu He, ko bo v sredo pripotoval v Washington na usodni krog trgovinskih pogajanj s Trumpovim timom, ki ga bosta vodila finančni minister Steven Mnuchin in trgovinski predstavnik Robert Lightizer. Kitajci so tudi brez analize Foreign Affairs razumeli, da imajo pred seboj partnerja, ki mu nič ne pomenijo zgodovinska posojila, partnerja, s katerim so lahko danes prijatelji, že jutri pa sovražniki, in da je vse odvisno od količine koristi, ki se bo porodila iz zveze med dvema obalama Tihega oceana.

Za kitajske pogajalce, ki imajo pred seboj vedno napisano zasnovo vseh mogočih scenarijev, je takšen odnos, če že ne kaj hujšega, vsaj zelo naporen. Trumpova zunanja politika je po njihovem mnenju igra, v kateri je možen vsak izid, hkrati pa obstaja samo en nespremenljiv cilj: Amerika mora ostati na prvem mestu.

Xi Jinping naštel sedem tveganj

Zato je Komunistična partija kakšen teden dni pred odhodom Liu Heja v Ameriko sklicala svoje najvišje funkcionarje in jih opozorila, da je pred njimi »težek boj«. In kot v tistih starih časih, ko je bila ena od komunističnih parol »nič nas ne sme presenetiti«, tako je zdaj partijski in državni voditelj Xi Jinping naštel sedem tveganj in pozval tovariše, naj bodo pozorni na morebitne »črne labode«, nepredvidljive dogodke, zaradi katerih bi se lahko njihov narod srečal iz oči v oči s »sivim nosorogom«, predvidljivimi nevarnostmi, na katere so zaradi kdo ve česa prenehali biti pozorni.

Ko je Xi naštel tveganja na političnem, ideološkem, gospodarskem, tehnološkem, družbenem in mednarodnem področju, so se mnogi vprašali, ali sploh še obstaja kakšno področje, na katerem se Kitajci lahko počutijo varne v letu 2019 oziroma, kot je to poudaril predsednik, v letu občutljivih jubilejev. Četrtega junija bo, je opozoril Xi, minilo 30 let od zatrtja prodemokratičnega gibanja, ki ga zunaj Kitajske v glavnem imenujejo tiananmenski pokol, 1. oktobra pa bodo proslavili 70. rojstni dan Ljudske republike Kitajske. Medtem pa bo treba popaziti še na nekaj pomembnih kočljivih datumov, iz katerih bi se utegnila zaiskriti pritajena družbena čustva. Tako bodo 4. maja zaznamovali natanko 100 let od gibanja, s katerim so kitajski intelektualci določili smer razvoja nove republike proti demokraciji in znanosti, že to pa bi utegnil biti zadosten povod, da se zatresejo tla. Zlasti če bodo po njih posejana zrna gospodarskih težav, o katerih se bodo pogovarjali, ko bodo Liu He in člani njegove pogajalske skupine pripotovali v Washington.

»Črni labodi« in »sivi nosorogi«

Ta pogajanja so, kot je opozoril neki ameriški poslovnež, pomembna zato, ker se ne bo govorilo o trgovini, temveč o novi svetovni ureditvi. In tveganja, o katerih je na partijskem sestanku govoril kitajski predsednik, ne izhajajo iz kitajskega spora z Ameriko, temveč iz dejstva, da ta ureditev nič več ne deluje. In to velja za skoraj vsa področja.

Zato odhaja Liu He prek Tihega oceana v upanju, da bi se nekaj le rešilo, pa tudi v strahu, da so razlike med obema stranema prevelike, da bi lahko prišli do kakršne koli že rešitve. Ameriški sekretar za trgovino Wilbur Ross je v četrtek opozoril, da so pogajalci »milje in milje« oddaljeni od sporazuma, še zlasti ko gre za zaščito intelektualne lastnine, državni sekretar Mike Pompeo pa je bil pred pogajanji precej bolj optimističen – dejal je, da je prepričan, da bodo vsekakor naredili korak naprej.
Pa bo ta korak dovolj dolg in trden, da bi lahko nato nadaljevali pot v smeri rešitve? In ali lahko dva gospodarska velikana, tako težka in trmasta, korakata dovolj hitro, da se bosta še pred iztekom premirja (2. marca) izognila novim carinam na 200 milijard dolarjev blaga?

Problem pa je tudi v tem, da »črni labodi« in »sivi nosorogi« živijo tudi v Beli hiši. In Trumpova administracija je trgovino povezala z državno varnostjo, gospodarstvo pa z zunanjo politiko. Zaradi tega je vir problemov neizčrpen. Vprašanje je le, kje bo počilo.