Delova novinarka iz Rima: Živel je to, kar je pričakoval od nas

Tokratni velikonočni ponedeljek je bil v Rimu sprva običajen praznični dan – pomladansko sonce je na ulice, v parke in tistih nekaj znamenitosti, ki so na ta dan bile odprte, privabilo ne le množice turistov, ampak tudi domačine. Potem pa je za trenutek vse obstalo; nekaj čez deset dopoldne je zakrožila vest, da je umrl papež Frančišek.

Takšen je bil vtis v Mariji Snežni oz. Mariji Veliki, eni od tamkajšnjih štirih papeških bazilik, ki so v jubilejnem letu, kot je letošnje, za romarje in običajne obiskovalce še zanimivejše. Le ob jubilejih so namreč v teh cerkvah, mednje spada tudi bazilika svetega Petra v Vatikanu, odprta sveta vrata; papež Frančišek pa je izrazil željo, naj ga pokopljejo prav v Mariji Snežni.

FOTO: Remo Casilli/Reuters

Pričakovano, a nenadno

Pred Marijo Snežno se je v ponedeljek okrog desetih dopoldne za vstop vanjo skozi sveta vrata vila vrsta ljudi. V eni od stranskih kapel je ravno potekala maša, ko je nekaj minut pozneje, skorajda sočasno z objavami v italijanskih in tujih medijih, nekdo izza mikrofona najprej pozval k tišini, potem pa oznanil: »Kot morda veste, je danes zjutraj umrl papež Frančišek.«

Med obiskovalci je dodobra završalo šele, ko je besede po italijanščini ponovil še v angleščini in španščini, v vseh treh jezikih pa tudi pozval k molitvi v papežev spomin. Z njihovih obrazov je bilo razbrati presenečenje, pretresenost, šok; manjkalo ni ne solz ne objemov; nekateri pa novici niso mogli verjeti in so jo želeli preveriti še kje. Po tem so dvanajst minut doneli zvonovi, po eno minuto za vsako leto Frančiškovega papeževanja.

Med najvidneje pretresenimi je bila Maria Lucia iz Brazilije, ki je skupaj s šestnajstimi člani razširjene družine v Italijo pripotovala na enotedenske počitnice. »Zelo sem žalostna, da je papež umrl, hkrati pa srečna in ganjena, da sem tu v tej cerkvi, ki jo je imel tako rad. Moje potovanje po Italiji je nekaj posebnega, ker sem vstopila skozi sveta vrata in se udeležila maše zanj,« je povedala.

Luisa, najbrž njena vnukinja, ji je pritrdila: »Seveda smo žalostni, izvedeti, da je papež umrl prav zdaj, ko smo tu v Italiji, ni dobra novica, smo pa vseeno veseli in blagoslovljeni, da jo lahko doživljamo skupaj z drugimi ljudmi.« Potem so se namenili v Vatikan.

Žalna knjiga. FOTO: Florian Müller

Javi iz Španije je upal, da bo lahko Frančiška tam še zadnjič videl na velikonočni maši, a mu ni uspelo, ker je tja prispel prepozno. Ob njegovi smrti je izrazil veliko žalost ter dodal, da je »ogromna izguba za vse; bil je zelo odprt do ljudi, zelo napreden. Bil je naš papež in zelo ga bomo pogrešali«.

Srečo smo imeli, da smo v nasprotju s Javijem imeli priložnost doživeti nedeljsko mašo na trgu svetega Petra. Kljub dvomom mnogih, da se bo papež na njej pojavil, vsaj da podeli blagoslov mestu in svetu, je bilo to pričakovano že zato, ker je bil po malem navzoč tekom celega svetega tedna, velika noč pa je njegov vrhunec.

Napetost na trgu med koncem maše, ki jo je vodil kardinal Angelo Comastri, in blagoslovom mestu in svetu je bila velika; bližnji posnetki balkona, na katerem se papež za ta namen navadno pojavi, so jo na velikih zaslonih po trgu le še stopnjevali. Da se bo papež pojavil, čeprav Vatikan tega pred veliko nočjo uradno ni potrdil, smo sicer lahko navzoči razbrali iz knjižic s potekom oziroma scenarijem dogajanja.

Da se je naposled pojavil in vsem zaželel veselo vekiko noč, je bil zato čustven, sladko-grenek trenutek: v jubilejnem letu smo v živo prisostvovali urbi et orbi – tokrat je bilo to izrazito sporočilo miru, za prenehanje vojn in nestrpnosti ter usmeritve v razvoj in blaginjo za vse namesto vojskovanja in oboroževanja –, težak pa je bil pogled na obnemoglega papeža.

FOTO: Ahmad Gharabli/AFP

Zato se gre strinjati z Vittorio iz Rima, ki smo jo srečali pred Marijo Snežno: »Moram reči, da ga občudujem, ker je zmogel pozdraviti množico in opraviti blagoslov mestu in svetu. To mu je uspelo, ker je želel biti med ljudmi. Gotovo se je zavedal, da je šibak, pa vendar je želel biti do konca navzoč ter pričati o ljubezni, vodenju, upanju, tudi kot vzor. Boril se je vse do konca; bil je edini, ki se je zavzemal za mir, za prenehanje vojn.

Na maši v Vatikanu so bile na veliko noč tudi tri nune iz Poljske, ki so se s papežem srečale iz oči v oči, ko se je peljal mimo v njih v papamobilu. »Njegov pogled je govoril: molite zame,« je dejala ena od njih in dodala, da njegovo smrt doživljajo zelo osebno. Zanjo je izvedela ravno, ko se je dotaknila svetih vrat bazilike sv. Janeza v Lateranu, v bližini katere smo jih ogovorili. Kot so še povedale, je bila papeževa smrt glede na njegovo zdravstveno stanje zadnjega časa pričakovana, vseeno pa nenadna. »Za nas je že svet,« so sklenile.

Njegovo osebnost in izročilo pa je izbranimi besedami v osebni refleksiji povzela sestra Giulia v Mariji Snežni, kjer so še v času našega obiska odprli žalno knjigo ter zagnali priprave na aktivnosti ob papeževi smrti (o podrobnostih za Delo niso želeli govoriti): »Papež Frančišek je bil zame pastir, ki je vodil božje ljudstvo. Nalogo, ki mu jo je podelil Jezus, je opravljal do konca. Doživela sem ga kot nekoga, ki je vedno sam prvi živel to, kar je pričakoval od nas: vero, predanost, gostoljubnost, potrpežljivost, odpuščanje, sprejemanje vseh. To sporočilo nosim v srcu skupaj s hvaležnostjo, da smo ga imeli v tem času milosti. Leta njegovega pontifikata so resnično zaznamovala življenja mnogih. Naj ga Gospod sprejme v svojem kraljestvu in mu da pravično plačilo za vse, kar je zapustil.«