Novodobni oče domovine ali ksenofobni avtokrat

Franja Tuđmana (1922–1999) je na zadnjo pot od predsedniške palače do Mirogoja pospremilo stotisoče državljanov.

Galerija

Življenje Franja Tuđmana, ki je umrl na današnji dan pred dvajsetimi leti, so zaznamovala številna nasprotja. FOTO: Hrvoje Polan

Vili Einspieler

10. 12. 2019 | 06:00

10. 12. 2019 | 12:00

4:53

A+A-

Hrvaško dve desetletji po smrti Franja Tuđmana (umrl je na današnji dan leta 1999) še vedno zaznamuje njegova politična in gospodarska zapuščina. Nekateri ga slavijo kot antifašista, novodobnega očeta domovine, velikega vojskovodjo in hrvaškega Georgea Washingtona, za druge pa je bil ksenofoben avtokrat, zgodovinski revizionist in sodelavec Slobodana Miloševića.

Njegovo življenje so zaznamovala nasprotja. Prehodil je pot od jugoslovanskega domoljuba do hrvaškega nacionalista, od zagretega komunista do gorečega protikomunista, od ateista do vernika ... Njegova civilna poroka je bila pred koncem življenja razglašena za cerkveno. Na predvolilnem mitingu HDZ leta 1994 v Dubravi je izjavil: »Srečen sem, da moja žena ni niti Judinja niti Srbkinja.«

Gradnja doktrine na antifašizmu

Predsednik hrvaškega kulturnega društva v Mariboru Marko Mandir je v odzivu na sobotno temo Mit o rojstvu hrvaške države in naroda iz pepela ocenil, da je naslov članka tendenciozen. Poudaril je, da je bil Franjo Tuđman antifašist in visoki oficir JLA, ki je tudi na Teznu opravila s kvislinško ustaško vojsko. Po njegovem je Tuđman gradil svojo doktrino na hrvaškem antifašizmu. Ker naj bi mu članek, tako kot mu je Zahod, podtikal fašistoidnost, je še zapisal, da je Tuđman sredi vojne ustavno priznal več kot 20 manjšin, da bi ovrgel podobne očitke. V tej zvezi je poudaril, da slovenska manjšina voli na Hrvaškem svojega predstavnika v sabor, medtem ko hrvaška manjšina v Sloveniji ni priznana. Tudi če je imel Tuđman veliko masla na glavi, ker se je obkrožil z oportunisti, Mandir ocenjuje, da je srečna okoliščina, ker je umrl prej, kot je glavna haaška tožilka Carla del Ponte vložila proti njemu kakšno obtožnico. Smrt Slobodana Miloševića v Haagu pred njegovo obsodbo je ustvarila relativizacijo krivde. Zgodovinska pravičnost je Hrvaški omogočila, da je zmagala v domovinski vojni in obvarovala svoje avnojske meje, je sklenil Mandir.

Tuđmana so pogosto primerjali tudi s Titom. New York Times je ob njegovi smrti zapisal, da se je prepuščal kaviarju in šampanjcu v bivši Titovi vili s pogledom na Zagreb, medtem ko so na Hrvaškem in v BiH potekale vojaške akcije. Ameriški časnik je sklenil s citatom sociologa Bogdana Denića, da je imel Tuđman vse Titove slabosti in nobene njegove vrline.

Svetovni voditelji so bili zadržani do Tuđmana tudi zato, ker je na serviete risal razdelitev BiH. Na njegovem pogrebu je bil kot edini šef države turški predsednik Suleyman Demirel, Slovenija, Madžarska, BiH in Makedonija pa so poslale premiere. Po poročanju BBC je bil Zahod kritičen do Tuđmanovega avtoritarnega vladanja, ki je pripeljal Hrvaško v izolacijo, ki se je kazala v odsotnosti državnikov na njegovem pogrebu. Tuđmana je pospremilo na zadnjo pot več sto tisoč Hrvatov.

Največji Hrvat vseh časov

Predsednik sabora in njegov začasni naslednik Vlatko Pavletić je poudaril: »Ustavilo se je veliko srce dr. Franja Tuđmana, državnika, tvorca države in prvega predsednika moderne, neodvisne, suverene in demokratske Hrvaške.« Drugi mož HDZ Vladimir Šeks je njegovo smrt označil kot odhod v večnost. Prisegel je, da bodo Hrvaška, hrvaški narod in HDZ združili vse svoje sile za ohranitev in utrditev Tuđmanovega veličastnega dela. Po mnenju kritikov sta Pavletić in Šeks pretiravala, saj se je prava demokratizacija Hrvaške začela šele s Tuđmanovo smrtjo.

V knjigi Gospodarji vojne in miru so avtorji Predrag Matvejević, Vidosav Stevanović in Zlatko Dizdarević zapisali, da je kot državni poglavar omalovaževal predhodnike hrvaške pomladi, ki so mu utrli pot. Kot bivši levičar se je rad skliceval na Miroslava Krležo, dokler največji hrvaški pisec ni prekinil z njim vseh zvez. Kot ustanovitelj HDZ je trdil, da se je leta 1942 začel zavedati zla in zločinov, ki jih v sebi nosi komunizem. Kljub temu je skoraj četrt stoletja sodeloval s komunističnim režimom.

Avtorji izpostavljajo, da je bil »brezkompromisni borec«, ki je bil pripravljen na vse vrste kompromisov, in da je gojil »kult osebnosti«, ker si je silno želel, da ga hvalijo in slavijo. Kronist HDZ Nedjeljko Kujundžić meni, da je bil »Tuđman največji Hrvat vseh časov, tuzemeljski hrvaški Bog«.