Nogometna velika noč sredi Madrida

Prazniki imajo svoje tradicije in ob številnih naslovih Reala Madrida je proslavljanje lovorik kraljevega kluba videti kot dobro utečena koreografija. Nič drugače ni bilo danes, ko je galaktike po osvojenem štirinajstem naslovu v ligi prvakov v središču španske prestolnice pričakala nepregledna množica podpornikov in radovednežev.

Noč s sobote na nedeljo v Madridu ni bila kratka le za najbolj goreče navijače Reala, ampak tudi za številne druge prebivalce prestolnice, ki so jim spanec kratili izbruhi veselja, trobljenja in drugi izrazi presežnih čustev ob zmagi nad angleškimi tekmeci. Podobna zvočna kulisa je prav tako spremljala finalni obračun lige prvakov. Mesto se je pričakovano tako vživelo v tekmo, da bi lahko o dogajanju v Parizu tudi brez prižganega televizorja precej natančno sklepali na podlagi vzklikov, ki so ob razveljavljenem golu Karima Benezmaja, obrambah Thibauta Courtoisa in še toliko bolj ob odločilnem zadetku Viníciusa Júniora prihajali iz barov in stanovanj. Ko se je bilo z različnih koncev soseske slišati še: »Campeones, Olé, Olé, Olé!«, je bilo jasno, da si je španski klub ponovno pokoril Evropo.

Slavje se je nato iz domov, barov in s teras preselilo v središče mesta, ki se je zdelo med tekmo bolj prazno kot ob običajnih sobotnih večerih. Pred boginjo Cibeles na istoimenskem trgu, obdanem s španskimi in ukrajinskimi zastavami, so se prvi navijači začeli zbirati, preden je predsednik Uefe Aleksander Čeferin odhajajočemu kapetanu Marcelu predal prestižni pokal. Skupaj naj bi se pri fontani, kjer Real Madrid s svojo vojsko navijačev tradicionalno praznuje večja zmagoslavja, in njeni okolici po uradnih podatkih zbralo okoli 400.000 ljudi. Zgodba se je nato – tokrat s protagonisti novega velikega uspeha najtrofejnejšega moštva v zgodovini – ponovila danes.

Od cerkvene do nogometne katedrale

Igralci Reala in klubski veljaki so svoj pohod po središču prestolnice, kakor veleva tradicija, začeli nekaj po pol sedmi uri zvečer v katedrali Almudena. Pred sakralno zgradbo, kamor so se prišli poklonit madridski zavetnici, jih je pričakalo donenje zvonov in več tisoč privržencev, ki so si že pred prihodom ogrevali grla s prepevanjem »Kako te ne bi mogel imeti rad?« in skandiranjem drugih navijaških napevov. Nič kaj drugačno, nemara celo bolj slavnostno razpoloženje je prevladovalo tudi na tokrat zaradi del ne povsem polnem Trgu Puerta del Sol, kjer jih je sprejela predsednica madridske vlade Isabel Díaz Ayuso, in še toliko bolj na točki nič slavja madridskih dosežkov, kjer so nogometaši boginjo Cibeles ponovno odeli v klubske insignije. Od tam se je moštvo po aveniji Castellana z odprtim avtobusom, s katerega je salutiralo zbranim podpornikom, vrnilo proti domačemu stadionu.

Klub, ki vedno zmaga

Kljub nekaterim razširjenim urbanim mitom pripadnost klubu že dolgo presega meje madridskih četrti, španskih regij in družbenih razredov. Množico, ki je danes pozdravila svoje športne junake, bi težko skrčili na drugi skupni imenovalec, kot je navdušenje nad najpomembnejšo postransko stvarjo na svetu. »Real Madrid je mati, ki nas vse združuje. V življenju so stvari, ki jih ni mogoče razložiti, med drugim tudi to, kar se je včeraj zgodilo proti Liverpoolu,« je pred katedralo za Delo dejal Miguel Ángel Rubio, ki je v glavno mesto prav za sobotno tekmo prišel iz Córdobe. Finale je prek velikih zaslonov spremljal na Santiagu Bernabéu, kjer mu je ob zaključnem sodniškem pisku, kakor je priznal, v oči prišla tudi kakšna solza. Ljubezen do kluba gre iz roda v rod, za svojo pripadnost belemu baletu pa se mora zahvaliti predvsem očetu.

To je svojim trem potomcem prav tako uspešno vcepil 38-letni Bolivijec Ronald Antonio, ki že dobri dve desetletji živi v Španiji. Nogomet je družinska tradicija, zaradi česar, kot je pojasnil, niso mogli zamuditi ene redkih priložnosti, da lahko svoje junake vidijo od blizu. »Težko vam opišem čustva,« je poudaril, zlasti po sezoni, v kateri je »bilo toliko preobratov«. Še bolj evforično kot mlada družina je konec tedna doživel 24-letni Oscar. »Vsak naslov pomeni več, saj je iz leta v leto težje. Vedno zaupamo v ekipo, toda včasih pričakujemo, da bo prišel čas, ko nam ne bo uspelo. In vendar – ne vem, ali zaradi genetike ali česa drugega – vedno zmagamo,« je dejal še z nekaj malega glasu, ki mu ga je po neprespani noči ostalo. »Tudi včeraj nismo igrali dobro, a smo premagali Liverpool.«

Kakor se za fanatičnega navijača spodobi, je svoje moštvo spremljal na vseh postajah zmagovalnega pohoda po Madridu. Enak načrt je imela kopica drugih podpornikov, med drugim prav tako Miguel Ángel Rubio. »To je kot velika noč,« je bil jasen. »Ko najdeš svojo bratovščino, ji v procesiji slediš od začetka do konca.«