Ne tu ne tam

Misli ni mogoče prisiliti, da gredo tja, kamor nočejo iti niti tam biti. Zato se družbe, pa naj se razbijaške oblasti še tako trudijo za razprtije, ne da nikoli razklati le na dvoje. Vedno obstaja vsaj še tretja pot: v globaliziranem svetu zmeraj večja množica ljudi, ki se profesionalno, kulturno, socialno, notranje ter seveda fizično vedno ali vsaj redno drži onkraj domačih sporov in razdorov.

Medtem ko eni brezsramno politično-medijsko rovarijo proti demokraciji in hočejo nasprotniki, kakor trdijo, prikolesariti nazaj k njej, se tretji odmikajo v svoje tujske prostore. Mar nimamo v resnici sreče, da živimo v dobi, ko se je sila preprosto odmakniti od marsičesa motečega in jezljivega ter se – ker so za nas že zdavnaj izumili številne paralelne svetove, digitalnega prav tako – lažje kot kdaj prej prilagoditi, poslovno nič manj kot intimno?



Kdor kupuje knjige, tega ne more vreči iz tira, ker zaradi pandemije začasno ne sme ponje fizično, sploh pa njegove knjigarne tako in tako že dolgo spretno poslujejo na neskončnem spletu in so odmaknjene od njega le klik in neverjetno hiter prihod poštarja. Kdor gleda televizijo, ta ne spremlja nujno nacionalnih programov, ko pa ima v daljincu širni svet; po zanimivem digitalnem svemirju pa je mogoče potovati povsod, kar lahko pomeni – vprašajte mlade generacije –, da predvsem po svojem ne. Kdor teče in zdaj ne sme tekati med občinami, se lahko na domači tekalni stezi – in zaslonu na njej – peha skozi vsa mogoča tuja tekališča sveta; fizično ni v Lizboni, a virtualno se napreza prav tam.

Je prav tako? Je, zato ker ni človekov svet nikoli tako velik, da bi bil prevelik, in ni, saj je možno, da se bo, medtem ko se bo umikal od domačih zoprnij, lepega dne znašel v povsem razdrapani hiši ...

Koronavirus gor ali dol, prav zdaj se nekdo pripravlja na neomejeno družinsko pot z jadrnico v svet – zato ker je življenje brez ponovitev in lepše brez delitev.