Iščemo vodovodarja

Zadnje tedne sem priča iskanju vodovodarja. V stanovanju nekaj pušča. Prišla je spodnja soseda, zamaka ji v kotu kopalnice. Upravnik je poklical vodovodarja. Prišel bo neko sredo, prej nima časa. V sredo zjutraj je sporočil, da ima preveč dela in da bo prišel v ponedeljek. V ponedeljek zjutraj je dvignil telefon na bencinski črpalki. Pozabil je, prišel bo naslednji dan. Ob dogovorjeni uri ga tudi tistega jutra ni bilo, izgubili smo živce in začeli iskati novega vodovodarja. A pokazalo se je, da prostega vodovodarja ni. Prvi je napovedal, da bo imel čas najprej čez dva tedna. Drugi, tretji, četrti podobno, več se jih na telefonski klic sploh ni odzvalo. Spomnila sem se na pleskarja, ki se je pred leti začel ukvarjati s prenovo kopalnic. Brez ovinkarjenja je razložil, da začenjajo nov projekt – novogradnjo –, najmanj dva tedna tudi on ne bo mogel nič.



Medtem ko iz skrivnostnega vira curlja, iščemo tudi mizarja za opremo treh sob. Doma smo, čas imamo in končno smo se odločili, kako in kaj, zdaj potrebujemo samo še mizarsko izvedbo. »Ravno smo zapolnili januarski koledarček in smo že na začetku februarja,« mi je odgovoril prvi mizar, ki sem ga poklicala na priporočilo, češ da ima decembra čas. Toda to je veljalo pred tedni, zdaj je že popolnoma drugače. Tudi drugi in tretji mojster sta napovedala prihod nekje sredi zime, če bom še malo odlašala, pa bo to marec. »Saj vi ste sredi epidemije še bolj zasedeni kot običajno,« sem rekla namesto nasvidenje, a glas na drugi strani ni imel časa za dolge govorance.

Obupano iskanje obrtnika me je spomnilo na pomlad, ko smo naročali vrtno ograjo. Čisto navad­no panelno ograjo z vrati. Pasji mladiček je namreč padal s škarpe in skakal v sosedovo čivavo. Preklicala sem deset ponudnikov vse do Murske Sobote, obljubljali so vse mogoče, a na prvi ogled mi je šele po treh mesecih uspelo priklicati monterja blizu Celja. Ograjo je postavil štiri tedne pozneje.

Že mogoče, da se je z epidemijo vse spremenilo, ampak mojstra je še vedno tako težko dobiti kot prej.