Nad virus

Kdo ve, kakšna bo prihodnost po koronski sedanjosti, zato se prija umikati v manj histerične vzporednosti ali kar v nemo preteklost. In kdo bi lahko vedel, kaj vse se skriva v kolektivnem, zato je iskati mir predvsem v bolj intimnem.

Pred kratkim sem bila na gradu, kaštelu – ne sama, zato pa smo bili skoraj sami –, s katerega smo v sovražne zavojevalce, uskoke, ki so nad nas plezali po visokih lestvah, panično metali krogle. Sovrage smo še pravočasno in brez milosti – dali smo si duška – pometali po klinih navzdol, a še prej smo se spoznali z grajsko gospodo. Zanimivi ljudje, ta beneška družina Morosini-Grimani, in da ne omenjam čarovnice Mare Radolović; nobena lokalna coprnica ni dolgočasna, zato škoda, da je tudi ona pristala na grmadi.

Vse je bilo, kajpada, igra, precej nova interaktivna muzejska igrica na gradu v Svetvinčenatu v tihotnem južnem osrčju Istre: bila je simpatično vodena tudi zaradi ljubeznivega mladega osebja, ki daje staremu zidovju dušo, odkar so v okviru programa KulTerra prejeli denar iz evropskega sklada za regionalni razvoj.

Še ne tako dolgo nazaj je bil Svetvinčenat uspavano mestece, zadnja štiri leta pa jedro z renesančnim trgom in ohranjeno beneško arhitekturo nežno žubori. Podobnih primerov oživljanja preteklosti je na stari celini, zahvaljujoč Evropski uniji, k sreči nič koliko: nekdanje spet vstane, prav tako digitalno, in izjemne zgodbe se skozi privlačne muzejske postavitve prenesejo naprej ... do novih obiskovalcev, evropskih in drugih.

​Letos v zeleno, torej notranjo Istro ne prihajajo nepreštevne množice, a tudi brez koronavirusa najbrž ne bi, zato pa lahko odnesejo s seboj prav tako zgodbe o epidemijah (kuge), ki so nekoč pretresale polotok in postopoma izpraznile bližnji Dvigrad, na primer.

Preteklost marsikdaj ni bila kužno nič manj panična in histerična od koronske sedanjosti, je pa kot vsaka sedanjost imela svoje stare čase in torej upanje na bolj zdravo prihodnost.