V nadaljevanju preberite:

Begunske tragedije po vsem svetu spremljam že četrt stoletja. Nikjer še nisem videl takšne humanitarne mobilizacije kot v prvih tednih vojne v Ukrajini. Ne le v obmejnih državah, ampak tudi drugod po Evropi in tako imenovanem zahodnem svetu. Svetu, ki je v zadnjih letih tako brutalno odgovarjal na vprašanja begunstva in migracij. Svetu, ki je pred ljudmi na begu pred vojno, revščino, totalitarnimi režimi in posledicami podnebnih sprememb začel graditi zidove, vleči neskončne kolute bodeče in rezilne žice ter postavljati stražne stolpe. Svetu, ki je v beguncih videl varnostno, kulturno, celo civilizacijsko grožnjo. Svetu, ki ni storil nič, da bi se vojne na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki in v Srednji Aziji ustavile. Svetu, ki je na grških otokih zgradil moderna koncentracijska taborišča. Je empatija sploh lahko selektivna?