Kresanje mnenj v »mali Turčiji«

Berlin – Če bi Turčija bankrotirala, bi Zahod dobil 223-milijardni problem, so navedli v Banki za mednarodne poravnave (Bis). Nemčija bi lahko dobila nove stotisoče beguncev ne le z Bližnjega vzhoda, ampak ob že zdaj veliki domači turški skupnosti mnoge še iz te države. Tudi zato so najvišji nemški politiki sprejeli turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana z rdečo preprogo in banketom, četudi morda s stisnjenimi zobmi.

Območje okrog Brandenburških vrat, kjer se je v hotelu Adlon nastanil Erdoğan, je bilo včeraj polno policijskih avtomobilov. Takšne varnostne ukrepe v mestnem središču so Berlinčani zadnjič videli med obiskom nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame. Le lučaj stran, na Potsdamskem trgu, so se popoldne zbrali nasprotniki avtoritarnega voditelja.



»Demonstriram za Rožavo na severu Sirije,« je z zastavo območja, ki bi bilo rado neodvisno, povedala Nemka Heike. »Erdoğan je rit!« Z rumeno-rdeče-zeleno zastavo so mahali tudi številni drugi demonstranti, med njimi štirje Kurdi z območja, ki so lahko v polomljeni nemščini povedali le: »Nicht gut!«, ni dobro. Nosili so fotografijo kurdskega bojevnika z napisom şehit namirin – mučeniki nikoli ne umrejo.

Med donenjem pesmi Bella ciao je tudi Erich iz Mednarodne socialistične organizacije demonstriral proti Erdoğanu. »V Turčiji je slabo za vse manjšine in Erdoğanove nasprotnike.« V »mali Turčiji« ob Kottbusser Dammu so se na največji turški tržnici s sadjem in zelenjavo v Berlinu kresala mnenja o predsedniku stare domovine. »Turčija je potapljajoča se ladja!« je povedala ženska srednjih let z odkrito glavo, ki je stala pred stojnico s paradižnikom, peteršiljem in drugo zelenjavo. Voznik avtobusa Ismail, ki je z ženo v burki polnil vrečke za odlična orientalska kosila, je o Erdoğanu mislil le najboljše. »To je super politik in dober človek. Le poglejte, kako je tukaj z mediji, politiko in vsem drugim – vse zanič!«



Pri tem je bil sam rojen v Nemčiji, domovino staršev pozna le z obiskov. Eden izmed razlogov za nemško popuščanje turškemu voditelju, ki je njihovo delovanje še pred kratkim primerjal z nacističnim in njihove vojake podil iz države, je več kot trimilijonska turška skupnost v državi. Moški so se začeli priseljevati med prvim »gastarbajterskim valom« po drugi svetovni vojni, tako kot »gostujočim delavcem« iz drugih držav so jim sledili ženske in otroci. A so se veliko počasneje kot drugi vključevali v nemško družbo, zaradi neznanja nemščine in vztrajanja pri starih navadah so si velikokrat ustvarili lasten geto. Zdaj, ko se je že zdelo, da so se počasi prilagodile tudi mlajše generacije turškega rodu, so Nemci z osuplostjo sprejeli rezultate zadnjih predsedniških volitev, na katerih sta dve tretjini turških volilnih upravičencev v njihovi državi glasovali za Erdoğana.

Erdoğanov sloves gospodarskega reformatorja

Strokovnjaki so v minulih letih spet zaznali večjo identifikacijo nemških Turkov z domovino, kar so nekateri pripisovali Erdoğanovemu slovesu gospodarskega reformatorja. Pred njim je bila turška politika kaotična, gospodarstvo pa v težavah – se zdaj takšna usoda ponavlja? Kristian Brakel iz Deutsche Gesellschaft für Auswärtige Politik (DGAP) je za Delo ocenil, da trend turškega gospodarstva kaže navzdol, čeprav še ni jasno, ali bo prišlo do velike krize ali bo samo nastopilo obdobje nizke rasti. »Vsekakor je problematično, da se vlada ni pripravljena spoprijeti z vzroki za krizo, to bo še otežilo njeno premagovanje.« Težko je presoditi, kako nevarno bo to za Erdoğana, saj je do prihodnjih predsedniških volitev še pet let, opozicija pa je šibka in sprta med seboj. Ali lahko Nemčija pomaga pri demokratizaciji in skrbi za pravno državo v Turčiji? »Lahko, čeprav dogajanj zadnjih let najbrž ne bo mogoče zavrteti nazaj. A se lahko Nemčija v zameno za gospodarsko podporo zavzame za izpustitev opozicijskih voditeljev.«



Kako težko bo to, se je včeraj pokazalo tudi na obisku Eredoğana v Nemčiji. Ker je turški predsednik v nasprotnem primeru grozil z odpovedjo tiskovne konference po srečanju s kanclerko Angelo Merkel, se je ni udeležil kritični novinar Can Dündar, ki v Nemčiji živi v izgnanstvu. »Erdoğan se je v štirih stavkih štirikrat zlagal,« je komentiral Dündar, s tiskovne konference pa so varnostniki odpeljali turško-nemškega fotografa Ertugrula Yigita, ki je čisto spredaj sedel v majici z napisom »Svoboda tiska za novinarje v Turčiji«. Pred tem je Erdoğana z vojaškimi častmi sprejel predsednik Nemčije, a se sicer vedno prijazni Frank-Walter Steinmeier med pregledovanjem častne straže ni smehljal.

Vendar se tudi socialdemokratski voditelj zaveda strateškega pomena Turčije. »Turčija leži med EU in kriznimi žarišči Iraka in Sirije,« je po elektronski pošti odgovoril strokovnjak DGAP Kristian Brakel. »Doslej je bila na celotnem območju najbolj povezana z Zahodom, te povezave so v zadnjem času spodkopane. V minulih petih letih je država izgubila veliko vpliva na Bližnjem vzhodu, a je zaradi zemljepisne bližine še vedno relevantna srednje velika sila.« V Berlinu bodo morali vzeti v zakup tudi dejstvo, da s politiko do Turčije hote ali nehote nasprotujejo ZDA, predsednik Donald Trump se veliko bolj neizprosno zavzema za svoje politične zapornike v Turčiji.