»Počutim se, kot da bi mi nekdo vzel dom, življenje in življenja mojih otrok,« je v intervjuju za Delo dejala Kijevčanka Sofija Rjabčuk, ki se je skupaj s sestro in otroki po napovedi ruskega napada na Ukrajino danes zjutraj odločila za odhod iz prestolnice. Z muzejsko pedagoginjo smo se pogovarjali medtem, ko je v Kijevu obtičala v prometnem zastoju, kakršnega ne pomni.

Ukrajina in z njo Evropa sta se danes zbudili v enega najbolj črnih dni v novejši zgodovini. Kaj ste ob tem razmišljali, kako ste se soočili z napovedjo vojne?

Zelo me je bilo strah. Na ta trenutek smo se vsi pripravljali, in vendar smo poskušali imeti običajno življenje in se ne prepustiti paniki. Še včeraj so bili moji otroci v šoli in vrtcu, danes zjutraj pa sem jih morala zbuditi z besedami, da je treba spakirati stvari in oditi na zahod.

Za zdaj smo še v Kijevu, skupaj s sestro in otroki smo obtičali v orjaškem prometnem zastoju. Nikoli nisem videla česa podobnega. Toliko ljudi, predvsem žensk z otroki, odhaja iz mesta. Oblasti sicer pravijo, naj ostanemo doma, saj se je nemogoče premikati po Kijevu. Veliko mojih prijateljev, med njimi moj partner, bo to za zdaj tudi storilo. Nekateri bodo še malo počakali, drugi nimajo kam, tretji pa želijo ubraniti naše domove.

Pravkar slišim preletavanje letal. Zelo je strašljivo in hkrati tako nepravično. Počutim se, kot da bi mi nekdo vzel dom, življenje in življenje mojih otrok. Ne razumem, zakaj.

Omenili ste prometni kolaps, preletavanje letal. Kaj bi še lahko povedali o razmerah v Kijevu?

V trgovinah, na bankah in pred bencinskimi črpalkami so dolge vrste ljudi, ki si hočejo ustvariti zaloge. Nas je pa ta situacija močno povezala in pokazala našo vzdržljivost. Vsi si med seboj pomagamo. Trenutno smo obtičali v prometu. Na poti smo že tri ure in še vedno nismo zunaj Kijeva. Okoli nas so manjši domovi in tukajšnji prebivalci nam nudijo pomoč. Približal se nam je denimo gospod in nam postregel vodo, prav tako pravijo, da lahko koristimo njihova stranišča.

Pravite, da greste proti zahodu. Imate tam sorodnike? Mislite, da je tam varneje kot v Kijevu?

 Ja, k sreči imam na zahodu sorodnike in sem lahko pri njih. Mislim, da bomo tam bolj varni, toda nikoli ne veš. Lahko samo upamo. Če ne drugega, smo bližje meji. Prijatelji iz Poljske in drugih držav mi pravijo, da smo dobrodošli pri njih, če bomo v stiski. Upam, da to ne bo potrebno in da bomo ostali v naši ljubljeni državi.

Kašne informacije še dobivate od oblasti?

Poleg tega, da je bolje ostati doma in naj ne ustvarjamo panike, tudi, da javni prevoz deluje, prav tako ostala infrastruktura. Zaprtih je le več trgovin. Dobivamo veliko opozoril pred lažnimi novicami. Ena izmed njih je bila, da vlaki, ki se jih poslužujejo Kijevčani, da bi odšli iz mesta, ne delujejo. Po za zdaj znanih podatkih je bilo ubitih nekaj deset ljudi. To je res strašljivo.

Kaj pričakujete, da se bo zgodilo v naslednjih urah, dneh?

Verjamem v našo vojsko. Po najboljših močeh se vojaki trudijo, da nas zaščitijo in Rusov ne spustijo v državo. Seveda pa razumem, da ukrajinske sile niso primerljive z ruskimi. Razmere so zelo nepredvidljive.

Kakšno bi bilo vaše sporočilo za Slovenijo ali mednarodno skupnost?

Rada bi prosila Slovence, da nas podprejo na kakršenkoli način, politično, humanitarno. Prosim, ne zapustite nas. To se ne dogaja nekje daleč od vas, vsi smo v Evropi. Zelo bi bila hvaležna, če bi to sporočilo prišlo do Slovencev. Rada bi se tudi zahvalila, saj čutimo podporo mednarodne skupnosti. Za nas je to izjemnega pomena. Prosim samo, da se ne ustavite in da nas še naprej podpirate.