Kitajska zbirka na Pacifiku raste

Kitajska je že dolgo največja zbiralka malih otokov v Tihem oceanu. Zbira jih sistematično, prav tako kakor dober poznavalec dragih kamnov si lahko, če se s prstom dotakne vsakega izmed njih, že predstavlja ogrlico, ki jo bo nekoč izdelala. Tako je azijska velesila 21. septembra dodala v zbirko Salomonove otoke, in takrat se je zdelo, da je to še ena diplomatska zmaga nad Tajvanom.

Zdaj je prišel na dan eden od prvih sporazumov, ki so jih Kitajska in Salomonovi otoki podpisali 22. septembra. To je 75-letni najem celotnega otoka s strani kitajskega državnega podjetja Sam, ki se predstavlja kot »nacionalno visokotehnološko podjetje«. Skladno s tem sporazumom bo otok Tulagi z vsemi okoliškimi otočki postal »posebno gospodarsko območje«, v katerem bo družba Sam izvajala različne naložbe ter raziskave potencialnih rezerv nafte in plina.

Če upoštevamo geografski položaj Tulagija, ki je bil med drugo svetovno vojno južnopacifiška centrala britanskega in potem japonskega vojaškega poveljstva, je upravičena slutnja nekaterih prebivalcev Salomonovih otokov, da namerava Kitajska tu postopno zgraditi svojo (vojaško) bazo, iz katere bi lahko nadzorovali ladijski pa tudi zračni promet in tam postavili eno od kopenskih postaj za svoj globalni navigacijski sistem Beidou.


 

Zaušnica ZDA in Avstraliji

Uradna Honiara (glavno in največje mesto države s 600.000 prebivalci) je prekinila diplomatske odnose s Tajvanom, izrekla mantro »ene države«, in tako postala dragulj v kitajski šatulji za strateške ogrlice. Peking si je zadovoljno mel roke že zato, ker je prenos Salomonovih otokov iz tajvanskega v kitajski tabor pokazal, da niti ZDA niti Avstralija nimajo več takega političnega vpliva na pacifiške narode, kot so ga imele še pred kratkim.

Prvi uradni obisk novega avstralskega premiera Scotta Morrisona v tujini po lanski zmagi na volitvah je bil namreč prav v Honiari, kjer si je na vse kriplje prizadeval prepričati premiera Manasseha Sogavareja, naj ne prizna Pekinga. Vendar mu ni uspelo.

Salomonovi otoki obupno potrebujejo pomoč, in to ne samo finančne. Nekateri mali otoki, zbrani okrog šestih glavnih, izginjajo z geografskega zemljevida, ker jih požira ocean, kajti njegova gladina se zaradi podnebnih sprememb dviga. Zato se je bližnja navzočnost velesile, kot je Kitajska, zdela mamljivejša od ohranjanja diplomatskih odnosov s Tajvanom, saj je azijska velesila takoj obljubila nepovratna sredstva za gradnjo infrastrukture (74 milijonov dolarjev je recimo namenjenih za gradnjo stadiona za pacifiške športne igre, ki bodo leta 2023 v Honiari), poleg tega je ponudila vse strokovno znanje za boj proti prihajajočemu morju.
 

Preprosta manipulacija

New York Times je prišel do kopije sporazuma in dveh virov, ki sta potrdila načrte kitajskega podjetja Sam za gradnjo infrastrukture, ki ima lahko civilne in vojaške namene. Vse to zbuja zaskrbljenost ne le ameriške in avstralske vlade, temveč predvsem lokalnega prebivalstva. Salomonovi otoki so parlamentarna ustavna monarhija s parlamentom, v katerem je le 50 zastopnikov, in vsaka manipulacija njihovih glasov je preprosto izvedljiva, če ima partner globoke žepe.

Poleg tega obstajajo domneve, da je Kitajska že leta z dragocenimi darili lokalnim politikom sistematično pripravljala diplomatski preobrat Honiare. Skladno s pogoji o tajnosti, ki se jih že držijo tulaški uradniki in vodstvo družbe Sam, je mogoče pričakovati izvedbo različnih projektov, ki bodo skladni s kitajskimi strateškimi interesi.

Sogavare je na začetku tega meseca obiskal Peking in takrat so pohvalili njegovo odločitev, da bo svojo državo vpisal v klub partnerjev pobude (gospodarskega) pasu in (svilne) poti. A že aprila, ko je bil izbran na to funkcijo, so demonstranti šli na ulice v kitajski četrti v Honiari, ker so domnevali, da je imela Kitajska prste vmes pri rezultatih volitev.

Kitajci so se naučili, kako postopno, vendar sistematično, pridobivati naklonjenost revnih prebivalcev. Ko bo najprej zablestel stadion in nato še kakšno nakupovalno središče, bodo ljudje pomislili, da se končno dogaja nekaj pozitivnega. Navsezadnje, kje sta bili do zdaj Avstralija in Amerika? Zakaj nista naredili ničesar, da bi bil bruto domači proizvod na prebivalca višji od 2000 dolarjev?