Francoska levica išče pot iz večletne krize

Francoska socialna levica je v krizi.­ O tem, kako bi se lahko na nacionalni ravni spet prebila z obrobja bolj v ospredje, razmišljajo na poletnem zboru socialističnih politikov in simpatizerjev v dolini Loare. Povabljena je še vsa širša levica, od zelene do komunistične.

Mimi Podkrižnik
Tokratno srečanje socialistične stranke poteka ta konec tedna v Bloisu, kjer so marca v prvem krogu lokalnih volitev vnovič potrdili župana iz njenih vrst, Marca Gricourta, ki vodi mesto od leta 2008. Doslej – od 1993., ko je dal pobudo za poletni dogodek tedanji prvi mož stranke Michel Rocard – so se tradicionalno srečevali v La Rochellu ob atlantski obali, ki pa se ne kaže več kot mesto socializma po francosko.

V Bloisu razmišljajo predvsem o tem, kako ponovno mobilizirati volivce in stranko čim širše odpreti levi ideologiji, se bolje povezati z ekologisti in drugimi levimi formacijami (Europe Ecologie-Les Verts (EELV), komunistična stranka, gibanje Génération.s). Spremembe so nujne, kajti socialisti so zadnja leta v velikih težavah, zlasti po zgodovinskem polomu na predsedniških volitvah 2017. A tudi odkar jih od pomladi 2018 vodi Olivier Faure, na nacionalni ravni ne zmorejo opozoriti nase in niso zanimivi za medije. Medtem ko so bili v nekdanji Franciji bipartizma ena od dveh osrednjih političnih formacij, so v sedanji obrobna struktura, o kateri ne manjka dovtipov, češ da že ugašajo luči. Pomagali jim niso niti ideološka bližina ne programski nasveti svetovno znanega ekonomista Thomasa Pikettyja: socialistični predsedniški kandidat Benoît Hamon je na volitvah leta 2017 dobil le 6,4 odstotka glasov, po kasnejšem porazu na splošnih volitvah, ko ni bil izvoljen niti v narodno skupščino, je ustanovil novo gibanje Génération.s, ko pa se mu z njim ni uspelo ­prebiti niti v evropski parlament, je napovedal umik iz politike ... V politično spremenjenem svetu, v katerem se je postavil v ospredje Emmanuel Macron, je stranka izgubila kredibilnost, za povrhu je bila zaradi finančnih težav prisiljena prodati svoj imenitni sedež na pariški ulici Solférino ter se preseliti na obrobje, v Ivry-sur-Seine.

Povezovanje

Nič kaj znani Olivier Faure si, kakor je brati analize, prizadeva za novo levico in si želi na različnih področjih krepiti stike s francoskimi zelenimi (Europe Ecologie-Les Verts, EELV) ter z drugimi formacijami levega pola: med drugim se podpirajo pri nasprotovanju pokojninski reformi in postavljajo nasproti napovedani privatizaciji­ pariških letališč (prodaja je za zdaj menda najmanj do leta 2022 ustavljena), v nemalo mestih so kot socialno-zeleni blok nastopili skupaj na lokalnih volitvah in pomagali drug drugemu do županskih ­stolčkov ...

Po drugem krogu konec junija so bili ob lepem uspehu zelenih nad pričakovanji zadovoljni prav tako socialisti, kajti ne le da jim je uspelo ohraniti nekatera mesta (med njimi so Pariz, Lille, Rennes, Clermont-Ferrand, Rouen, Le Mans, Dijon, Brest, Avignon, Créteil ...), osvojili so še nova (Montpellier, Nancy, Périgueux ...), z zeleno navezo pa prevzeli celo Marseille.

Prostor

Medtem ko se tudi zaradi covida-19 v močno zadolženi Franciji napovedujejo socialno in ekonomsko težki časi, imajo francoski politiki pred seboj velik izziv: kako se preriniti ob dvojec Emmanuel Macron in Marine Le Pen kot zelo verjetna kandidata na volitvah 2022. Ob nepriljubljenosti sedanjega predsednika, ki mu mnogi državljani zamerijo nepolitično držo in predvsem ekonomsko vodenje Francije, ter ob skrajnih predlogih skrajne desničarke, ki v marsičem niso skladni z napredno demokracijo, bi še moral biti prostor za socialno napredno zeleno politiko, a le, če bo dobro artikulirana, ali pa bo volilna udeležba nizka. Radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon se medtem najprej drži politično zase, pa tudi zeleni so menda previdni, da ne bi s pretesnim povezovanjem s socialisti izgubili identitete.