Donald Trump na robu prepada

New York – Obsodba in priznanje krivde dveh nekdaj tesnih sodelavcev Donalda Trumpa pomenita, da odstavitev predsednika ZDA postaja resna grožnja za Belo hišo. Še posebno ker delo posebnega preiskovalca Roberta Muellerja še zdaleč ni končano.

Zadnja dogodka, obsodba njegovega nekdanjega vodje kampanje Paula Manaforta in priznanje krivde njegovega osebnega odvetnika Michaela Cohena, Trumpa gotovo nista razveselila. Manafort je bil obsojen za osem davčnih in bančnih prevar, porota pa se pri desetih ni mogla dogovoriti, zato ima tožilstvo teden dni časa za odločitev, ali bo zanje zahtevalo ponovno sojenje. A je že osem obsodb dovolj za dolgo zaporno kazen, Manaforta čaka še eno sojenje, tokrat v prestolnici: bremenijo ga zarote za pranje denarja, oviranja preiskave in delovanja v vlogi neprijavljenega zastopnika tuje vlade.

Obsodba Manaforta je rezultat Muellerjeve preiskave, ki se je tako znebila Trumpovih očitkov, da gre za »lov na čarovnice«. Večina političnih analitikov meni, da bo Manafort v zameno za nižjo kazen začel sodelovati z Muellerjem. Sodelovanju z njim je naklonjen tudi Cohen, ki je priznal krivdo za osem kaznivih dejanj. Med njimi so tudi nakazila dvema ženskama v zameno za njun molk o domnevni aferi s Trumpom, plačilo pa je izvedel »po navodilih kandidata«. Tako je predsednika države vpletel v kaznivo dejanje.

Če prištejemo Michaela Flynna, kratkotrajnega svetovalca za nacionalno varnost, so trije tesni sodelavci Trumpa kršili zakonodajo, tega je zdaj obtožen tudi predsednik države. Za zdaj ni povsem jasno, ali predsedniku sploh lahko sodijo, saj ustava tega ne določa, dosedanja praksa ministrstva za pravosodje pa je bila, da proti predsednikom ne sprožajo kazenskopravnega pregona.


»Zaprite jo, zaprite jo!« so privrženci Donalda Trumpa kot ponavadi kričali na zborovanju v Zahodni Virginiji. Naj je trumpenproletariat še tako glasen, ne more preglasiti torkovega pravnega kolapsa za predsednika ZDA, ki ima zdaj veliko več možnosti kot njegova volilna tekmica, da konča za rešetkami.

Nakopičene težave so neposredna posledica dela posebnega preiskovalca Roberta Muellerja, kar pomeni, da vpitje iz Bele hiše o »lovu na čarovnice« izgublja svojo moč. Trump se je ves čas zavedal, kako nevarna je Muellerjeva preiskava, saj nima omejitev, na kaj vse se lahko osredotoči. Nobena od torkovih obtožb oziroma priznanj krivde ni neposredno povezana z Rusijo, tožilci na sojenju Manafortu v Virginiji po ukazu sodnika niso smeli niti uporabiti besede oligarh, čeprav ta dolguje veliko denarja s Kremljem povezanim bogatašem. Toda ob brskanju po Trumpovih omarah iz njih padajo vedno novi okostnjaki, tako da je predsednik v vse hujših pravnih težavah, tudi če posebni preiskovalec ne bo dokazal ne domnevne zarote s Kremljem ne poskusov oviranja preiskovanja te domnevne zarote. Republikanci se pri tem ne morejo pretirano razburjati, saj se je posebni preiskovalec Ken Starr v devetdesetih lotil sumljivega zemljiškega posla predsednika Billa Clintona, na koncu pa pristal pri brskanju po njegovih spolnih dejavnostih.


 

Iskanje dokazov

Nekaj težav za tokratne preiskovalce je moralna izprijenost ljudi okoli Trumpa, saj je njihovo življenje pretkano s prevarami, sleparijami in lažmi, kar ni trdna podlaga za njihovo pričanje proti predsedniku. Iz krogov Bele hiše že prihajajo znaki, da se bodo lotili Cohenovega značaja in ga označili za neverodostojno pričo. V času »alternativnih dejstev« in trditev, da »resnica ni resnica«, kot je pred dnevi ušlo Trumpovemu odvetniku Rudyju Giulianiju, bodo potrebni trdnejši dokazi kot trditve ne ravno zanesljivih prič. Zvezna policija še vedno brska po dokumentih in posnetkih, ki so jih zasegli med preiskavo Cohenovega doma, pisarne in hotelske sobe. Trumpov tabor pri tem poskuša ustvariti vtis, da jim zmanjkuje časa, saj naj bi po trditvah Giulianija delo morali končati do 1. septembra, sicer bodo posegli v volitve.



Pri tem se sklicuje na navodilo pravosodnega ministrstva, da se uslužbenci ne smejo s svojim delom vmešavati ali vplivati na rezultate volitev. Kar so skozi leta uresničevali z nepisanim pravilom, da 60 dni pred dnevom glasovanja ne sprožajo spornih preiskav ali objavljajo njihovih izidov. Mueller je zelo dosleden uradnik in se bo najbrž vestno držal pravil, poleg tega se zelo trudi, da ne bi upravičil očitkov desnice o pristranskosti. To pomeni, da v prihodnjih dneh morda lahko pričakujemo nove obtožnice ali razkritja, pri čemer se neuradni mejnik zdi 7. september. Trump je včeraj Manaforta znova označil za »pogumnega moža«, ki se ni zlomil pod težo preiskave, kar je oživelo ugibanja, da ga bo nagradil s pomilostitvijo. Toda to bi odvrnilo le del njegovih pravnih težav (Cohen prek odvetnika trdi, da noče pomilostitve, ampak »želi povedati vso resnico«), gotovo pa ne bo odpravilo političnih.



Naj se še tako mučijo s spreminjanjem resnice in naj televizija Fox News kot propagandni kanal Bele hiše vztrajno ponavlja, da gre le za »manjše kršitve volilne zakonodaje«, ne pa za zaroto z Rusijo, sta predsednik in republikanska stranka v velikih težavah. Demokrati bodo jesenske volitve lahko obesili na gesla, da se borijo proti s škandali obremenjeni vladi in stranki, demokratska senatorka Elizabeth Warren pa je prav na dan obsodb in priznanj predstavila svoj program boja proti korupciji in dejala, da so ZDA s Trumpom dobile »najbolj odkrito nepošteno vodenje države, kar smo mu bili priča v svojih življenjih«. Dogajanje okoli Trumpa je povsem zasenčilo novico, da je republikanski kongresnik Duncan Hunter, zvesti podpornik Trumpa, porabil četrt milijona dolarjev iz sklada za kampanje za osebne potrebe, kar je huda kršitev zakonodaje.



Vse to lahko novembrske volitve spremeni v »modri val«, ki bo demokratom dal nadzor nad kongresom. To pomeni, da Trumpa čaka vsaj politično, če že ne pravosodno sojenje. Ta se rad hvali, da je borec, ki na vsak napad odgovori »petkrat huje, kot vsi mislijo, da je mogoče« oziroma: »vedno udarim nazaj ... le da stokrat bolj«. Toda tokrat mu zmanjkuje manevrskega prostora.