Človekove pravice ugašajo olimpijski ogenj

Za Kitajsko je leto 2022 po svoje repriza­ leta 2008, le da v sezonskem kontrastu. Pred dvanajstimi leti je Peking gostil poletne olimpijske igre, zdaj se pripravlja na zimske, ki naj bi v tem velemestu potekale čez nekaj več kot dve leti. Tako kot takrat so se tudi tokrat dvignile na noge organizacije za varstvo človekovih pravic s pozivi k bojkotu.

Pred prvimi olimpijskimi igrami na kitajskih tleh je bilo vodstvo v Pekingu prepričano, da bodo poskusi preusmerit­ve pozornosti na Tibetance ali politične disidente prenehali pred spektaklom, v katerega je azijska velesila vložila ogromne vsote denarja in sistematična diplomatska prizadevanja. Zdaj bi se lahko srečala z drugačnim svetom. Ne le da ima Kitajska v njem veliko manj prijateljev kot pred deset­letjem, temveč so morali tudi tisti, ki so verjeli v evolucijo kitajskega režima, priznati, da se s prihodom olimpijskega ognja v to državo leta 2008 na področju človekovih pravic razmere niso izboljšale. Pravzaprav je ravno ­nasprotno.



Mednarodna koalicija več ko 160 organizacij za varstvo človekovih pravic je prejšnji mesec Mednarodnemu olimpijskemu komiteju (MOK) poslala pismo z zahtevo, naj »popravi napako, ki jo je ­zagrešil, ko je Pekingu zaupal organizacijo zimskih olimpijskih iger leta 2022«. V pismu so našteti številni primeri kršitev človekovih pravic, posebej je poudarjeno, da je svet tudi leta 2008 upal, da bo prihod športnega duha in ­svetovne pozornosti prek Velikega kitajskega zidu pripeljal do tega, da bo tamkajšnje ­politično vodstvo dojelo vrednost ­svobode govora, verovanja in zbiranja.

Peking je pohvale za vrhunsko organizirane poletne olimpijske igre doživel kot potrditev, da ima celo ta liberalni svet, ki prisega na človekove pravice, pravzaprav rad malo trde roke, ki daje občutek varnosti in, če smo iskreni, ima tudi nekaj estetske teže. Ko je sloviti ­režiser Zhang Yimou na stadion, po­imenovan ptičje gnezdo, pripeljal 10.000 bobnarjev, katerih igranje je zvenelo v popolni disciplini in usklajenosti, so se kitajski mediji vprašali, kje v svobodnem in vse bolj kaotičnem svetu bi bilo mogoče izvesti kaj takega.
 

Politizacija športa

A tudi Kitajska ni več takšna, kakršna je bila pred dvanajstimi leti. Njena komunistična partija je veliko bolj samozavestna in odločna na poti do prevladujoče avtokracije. Hkrati je vodstvo v Pekingu veliko bolj nasilno, in to tako v obrambi državnih meja, ki jih je samo določilo, kot v napadih na vsak izziv, ki prihaja s katerekoli strani znotraj ali zunaj teh meja.

Najbolj nevarni izzivi so tisti, ki delujejo na kitajskih tleh, a bi lahko bili povezani s »sovražnimi tujimi silami«. Tibet in dalajlama sta neposredno povezana z odnosi med Kitajsko in Indijo, muslimanski Ujguri bi lahko imeli podporo Islamske države, mongolska manjšina v Notranji Mongoliji se bolj kot kdaj prej zaveda svoje kulturne identitete, ker dobiva spodbude od čedalje hujšega nacionalizma, ki vse bolj narašča v Ulan Batorju, Hong­kong pa je – po prepričanju kitajskih partijskih voditeljev – tarča ameriškega izvoza »obarvanih revolucij«. Vse to so nevralgične točke, ki jih komunistična partija »zdravi« s preverjenimi sredstvi represije, strahovlade, cenzure in ­izsiljevanja.



Taborišča za prevzgojno delo, omenjena v pismu MOK, so obstajala tudi leta 2008, Tibetanci so bili tudi takrat pod pritiskom, disidenti pa pod nadzorom (če že niso bili v zaporu), vendar so zdaj razsežnosti in stopnje kršenja človekovih pravic toliko narasle, da se Kitajska pri tem ne razlikuje več bistveno od Severne Koreje. Pjongjangu dejansko nihče ne bi zaupal organizacije olimpijskih iger …

Vodstvo v Pekingu je na omembe bojkota odgovorilo z običajnim zavračanjem očitkov in trditvijo, da je to »politiziranje športa s prikritimi namerami«. Kitajska je sama sebi pojasnila, da je vsak poskus drugih držav, da bi usmerile pozornost na nekaj, kar se dogaja znotraj njenih meja, zgolj znamenje, da Zahod ni pripravljen sprejeti uspešne in močne azijske sile, ki bi težišče globalnega razvoja prestavila na Vzhod. Zimske olimpijske igre so zanjo zgolj še ena priložnost, da dokaže, koliko denarja je sposobna vložiti v nove stadione, smučišča, hotele in letališča ter kako uspešna je v boju proti pandemiji covida-19. Njeno gospodarstvo raste, cepivo že uporabljajo, športniki pa trenirajo, kot da se ni nič zgodilo.

Poziv k bojkotu olimpijskih iger bi lahko bil zelo resen, pravijo nekateri, če bi se mu pridružile države, ki so sicer osvajale zlate kolajne v zimskih športih, zdaj pa imajo občutek, da jim zaradi pandemije ne bo uspelo pravočasno obnoviti treningov. Kitajska znova pozablja na bistveno stvar: da njen uspeh na kateremkoli področju ni veliko vreden, če v tem ne vidijo­ koristi druge države.