Tehnologija je ključ do zmage nad virusom

Pandemija koronavirusa je postavila na preizkušnjo prepričanje o tem, da je v internetni dobi posameznikova zasebnost temeljna vrednota, ki jo je treba za vsako ceno zaščititi. Tudi če tega ne govorijo na glas, se vse več zahodnih držav zaveda, da se brez dostopa do potencialno občutljivih zasebnih podatkov na dolgi rok ne bodo mogle tako uspešno boriti proti širjenju nalezljivih bolezni, kot to počnejo na vzhodu.

Največja razlika med Zahodom in azijskimi državami, ki so v sorazmerno kratkem času zamejile širjenje covida-19, ni v številu testiranj, nošenju mask oziroma učinkovitosti izvajanja ukrepov za socialno distanciranje, temveč v uporabi internetne tehnologije za odkrivanje okužb in preprečevanje njihovega širjenja.

Kitajska, Južna Koreja in Singapur so z invazivnimi oblikami nadzora šle najdlje; vsaka od teh držav je uvedla obvezno uporabo aplikacij, s katerimi lahko oblast spremlja zdravje ljudi oziroma sledi njihovemu gibanju in tako dobi informacije o tem, s kom so bile okužene osebe v stiku ob določenem času in kraju. V evropskih državah, nasprotno, sledenje okužbam še vedno temelji predvsem na rudimentarnih metodah, kot so intervjuji s pacienti.

Etični pomisleki

Vzroki za to so jasni. Nadzor, kot ga v imenu javnega zdravja v zadnjih mesecih izvajajo na Daljnem vzhodu, je sporen predvsem z etičnega vidika; možnost zlorabe podatkov, ki jih posameznik pod prisilo daje na vpogled državi, je velika. Učinkovitost tovrstnega boja z virusom po drugi strani ni vprašljiva, sploh v začetnih fazah epidemije, ko je okužb malo in odkrivanje »pacienta nič« bistveno lažje.

Zahodne družbe imajo primerljivo znanje in kapacitete za razvoj tovrstnih orodij, a jih že misel na to plaši. Zaščita osebnih podatkov je v 21. stoletju namreč ena od temeljnih vrednot in političnih obljub. Če ne drugega, o tem pričata čas in denar, ki ju je Evropska unija investirala v razvoj splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR) in s tem pokazala, da zasebnost in zaščita podatkov v tem delu sveta veljata za »ključni komponenti vzdržne ­demokracije«.

Luknja v odnosu

Tudi zato se bodo evropske države za zdaj izognile posnemanju azijskih, a bodo poskusile­ razviti manj invazivne oblike sledenja stikom (contact tracing), ki bodo prostovoljne. Včeraj je bila predstavljena doslej najbolj ambiciozna tovrstna iniciativa (PEPP-PT), v kateri sodeluje 130 znanstvenikov iz osmih evropskih držav. Razvijajo tehnologijo, s katero bo mogoče odkrivati okužbe in preprečevati njihovo širjenje brez nevarnosti, da bi podatki posameznikov pristali v rokah vlad oziroma tretjih oseb. Njihove napovedi se zdijo predobre, da bi lahko bile resnične.



Toda to ne pomeni, da bo evropska javnost pripravljena uporabljati tovrstne do zasebnosti prijazne aplikacije, ko bodo na voljo. Zdi se, da je pandemija razkrila luknjo v zahodnem odnosu do tehnologije, ki v Evropi in ZDA po besedah politologa Bruna Maçãesa zmotno temelji predvsem na spodbujanju posameznikove kreativnosti. Če hočejo izkoristiti vse prednosti novih tehnologij, morajo družbe delovati kot kolektivi, je Portugalec zapisal za National Review, ter spremeniti institucije, standarde in prevladujoče navade oziroma celotno družbeno okolje.

Šele ko se bo to zgodilo, bo Zahod pripravljen na boj z nevidnim sovražnikom.