Bodo časi kmalu zlati?

Debatirati je nujno v vseh časih in prostorih, toda predvsem o pomembnih temah. Portugalci, ki se jim zdi, da statistično gledano dokaj dobro obvladujejo zdravstveno krizo – od izbruha se je okužilo 22.797 ljudi, 854 je že pokojnih, na milijon umre 84 bolnikov –, so se zadnje dni precej razvnemali ob vprašanju, kako politično zaznamovati današnji veliki praznik: 25. aprila leta 1974 so z nageljnovo revolucijo opravili z diktatorskim režimom in si začrtali pot v demokracijo. Je slovesna seja v času izrednih razmer nespodobno igranje s človeškimi življenji v parlamentu? Ali je na nesamoumevnost demokracije treba vselej vidno opozarjati?

Naj bo ali naj ne bo, to je bilo vprašanje – o dogodku v hramu demokracije, med katerim naj bi izvoljeni predstavniki ljudstva, med drugim, spet zapeli znamenito Grândolo, pesem, s katero so pred 46 leti natanko dvajset minut čez polnoč na radiu Renascença dali znak, da se morajo stara okovja prevratno pretrgati v svobodo. Sodobni odgovor na to vprašanje je okužen z novim koronavirusom in politično črno-bel: v prvi spletni peticiji so državljani ogorčeno nasprotovali slavju, medtem ko so ga v drugi nasprotniki zagovarjali. Ob pro et contra potežkanju javnega mnenja je konservativni opoziciji kristalno jasno, da so Portugalci zaskrbljeni in nočejo prehitrega rahljanja ukrepov, zato se jim zbori politikov ne zdijo umestni, ampak neodgovorni.



V vladajoči levi struji, ki v primerjavi s Španijo, Italijo, Francijo ... dokaj dobro krmari 10-milijonsko Portugalsko skozi krizo, so prepričani, da je, kot je za Público dejal predsednik parlamenta, socialist Ferro Rodrigues, poklon 25. aprilu nujen, celo nujnejši kot kdaj prej. Vlada hoče tako sporočiti, da pandemija na Portugalskem ne bo porodila nobene protidemokratične alternative, sploh pa je dogodek organizacijsko domišljen v vseh podrobnostih zaščite in ni nepomembno, da prav tako tedenske seje vlade potekajo v živo. In tako naj bi se današnje slovesnosti brez pomisleka udeležilo okrog 130 ljudi, od poslancev do novinarjev in visokih gostov, kar je precej manj kot lani, ko jih je bilo okrog 700.

Ekonomski izzivi

Portugalska se s pandemijo sooča sorazmerno uspešno, tako zdravstveno kakor politično solidno pod socialistično taktirko premiera Antónia Coste, zato preigravajo časovnico, po kateri naj bi se zlagoma vrnili v normalnost. V močnem turističnem sektorju, ki ga je covid-19 zelo prizadel in je zadnjih 20 let gos, ki nese zlata jajca, pričakujejo, da bi lahko hotele na turistični obali, po otokih in podobne celinske počitniške resorje večinsko – vendar pod jasnimi pogoji zaščite ter z dokazili o zdravstveni in higienski varnosti – odprli že julija.



Zapišimo, da so posamezne hotelske nastanitve odprte ves čas krize, vrata določenih bi lahko odpahnili že junija, toda po mestih naj bi se to zgodilo šele septembra. Za primerjavo: v močno prizadeti Španiji govorijo precej bolj previdno o turističnem odpiranju. A ker je veliko odvisno od zagona letalskega prometa, prav tako v portugalskem turizmu upajo, da bodo sklenili leto vsaj na ničli in ne v minusu. Predsednik vlade Costa, ki je pred kratkim pohvalil Portugalce, češ tako so disciplinirani, da represivnih ukrepov sploh ne potrebujemo, zdaj bodri javnost, da jim bo gotovo uspelo povrnili zaupanje turistov in bodo časi portugalskega turizma kmalu spet zlati. Poveden je podatek, da so leta 2018 potovanja in turizem prispevali k 19,1 odstotka BDP, medtem ko je bil leta 1999, na primer, delež 9,4-odstotni.

Simboli niso za vnemar

Vsak 25. april od leta 1974 je karseda veder praznik demokracije, ki ga Portugalci zaznamujejo z množičnim rajanjem na ulicah, javnimi proslavami, koncerti, še drugimi dogodki. Letos je pandemija vse to onemogočila, zato ker je prav spoštovati stroge zdravstvene ukrepe. A hoteti odpovedati demokratični poklon tudi v parlamentu je za neredke znamenje obračanja konservativne CDS-PP in radikalcev Chega v sramotno smer onkraj demokracije.