Besede mičejo, zgledi vlečejo, zato so v pandemiji nujni pravi vzorniki z zaščitnimi rokavicami na rokah in maskami na obrazu ter skrbno izbranimi besedami v ustih. Francoski predsednik Emmanuel Macron je predramil javnost s solidarnostno pobudo, da kaže zaradi koronavirusa najrevnejšim državam sveta dolgoročno odpisati dolgove. Bi lahko bil vzornik v času, ko ni domala nič brez predznaka ne zastonj, zaupanje v mednarodno politiko pa se zdi zaradi domnevnih agend v ozadju precej okrnjeno?

Človeštvo ni bilo še nikoli tako razsvetljeno in sproti obveščeno, a ker so markantne medijske podobe simbolno nujne, se po pisanju Jeune Afrique afriški voditelji te dni načrtno kažejo na socialnih omrežjih v zaščitni opremi in razlagajo – predsednik Ruande Paul Kagame, na primer –, kako si je treba umivati roke z milom vsaj 40 sekund. Medtem se statistični zemljevid pandemije na afriških tleh, kjer so prvi primer okužbe potrdili 14. februarja v Egiptu, ne zdi alarmanten: resda si je predstavljati, da opravijo manj testov kot drugod, a na vsej celini, ki šteje 1,34 milijarde prebivalcev, je za covidom-19 umrlo približno 1100 ljudi. Tudi Afričani pa vse bolj boleče čutijo, da se je ustavila svetovna ekonomija.

Pomoč Afriki

Med nedavnim nagovorom Francozov – prejšnji ponedeljek – je predsednik Emmanuel Macron na kratko izpostavil Afriko, češ da je tamkajšnjim državam treba pomagati, zdravstveno, pa tudi s sprva delnim in zatem polnim odpisom dolga. Samo tako da se bodo lahko postavile po robu krizi, kajti če spremljamo, kaj se dogaja po Evropi, ZDA in na Kitajskem, torej v najbolj razvitih državah z bolj ali manj urejenimi zdravstvenimi sistemi, potem je, kot je predsednik poudaril za Radio France Internationale, očitno, da Afrika potrebuje solidarnost: zaradi zdravstvenih razmer (še od aidsa in tuberkuloze do malarije) ter nič manj zaradi ekonomskih in podnebnih nujnosti. Številke, povezane z javnim dolgom, so po njegovih besedah vrtoglave: tretjina prihodkov od izvoza je vsako leto namenjena povračilu posojil.



Da je nujna dobrotnost do Afrike, so v torek Macronu prikimali na srečanju finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank skupine držav G7, v sredo pa še v združbi G20: 76 najrevnejših držav sveta, od tega 40 afriških, naj bi bilo začasno, od 1. maja do konca leta, začasno upravičenih do neplačevanja obrokov, zato da bi se finančno lažje osredotočile na covid-19. Kot je brati razlage, moratorij pomeni v denarju 20 milijard dolarjev ne ukinitve, ampak odloga vračila na bilateralnih ravneh za leto dni (od skupaj 32 milijard letnega obroka ob javnem dolgu, ki znaša samo v Afriki od 365 do, kot opozarjajo nekateri svetovni ekonomisti, kar 500 milijard dolarjev). Hkrati je Mednarodni denarni sklad (IMF) obljubil urgentno finančno pomoč vsaj 25 najrevnejšim državam sveta, ki so zaprosile za denar ...

Od primera do primera

Na seznamu 76 držav, za katere naj bi veljal moratorij, so številne iz podsaharske Afrike, regije, ki bo po napovedih Svetovne banke letos prvič v četrt stoletja doživela recesijo, in to med –2,1 do celo –5,1 odstotka BDP, kar pomeni, da je, kot svarijo v Afriški uniji, ogroženih okrog 20 milijonov delovnih mest.

Čeprav uradni Pariz opozarja, da bo morebitni popolni odpis dolga treba preučiti od primera do primera in predvsem multilateralno, se je senegalski kolega Macky Sall, recimo, že zahvalil Macronu za izkazovanje mednarodne solidarnosti.

Francoska pobuda menda ni novost za politične in ekonomske odločevalce, ki so o pomoči revnemu delu sveta razglabljali že tedne: ali vsaj od 23. marca, ko so afriški finančni ministri zaprosili mednarodno skupnost za sto milijard evrov. Ni nepomembno, da je Francija sprva obljubila Afriki dobrih 1,2 milijarde evrov, zaradi česar so jo kritizirale nevladne organizacije, kajti milijardo je nameravala posoditi, darovati pa le 150 milijonov. Zdaj se pri Africapresse.Paris nejeverno sprašujejo, kako je mogoče po eni strani hoteti dati na up in po drugi dolg kar odpisati.