Politična kriza v Izraelu se nadaljuje. Potem ko ne Benjaminu Netanjahuju ne Beniju Gancu v ustavno določenem času ni uspelo sestaviti vlade, je Izrael zelo blizu tretjim parlamentarnim volitvam v enem letu.

Stari pretkanec Netanjahu je z zunajsodno eksekucijo enega vodilnih operativcev Islamskega džihada na območju Gaze Bahe Abu al Ate očitno spet – vsaj za nekaj časa – podaljšal svojo politično kariero in rekorden čas, preživet na položaju predsednika izraelske vlade.


 

Ali poleg novih volitev obstaja še kakšna druga možnost za sestavo nove vlade?

Da. Ker nobenemu od kandidatov za mandatarja ni uspelo zagotoviti predsedniku države Reuvenu Rivlinu, da mu je uspelo zbrati dovolj glasov, se razpravljanje o novi vladi zdaj seli v kneset, izraelski parlament.

Ta ima po ustavi enaindvajset dni, da se odloči, kateremu izmed kandidatov – večnemu voditelju Likuda ali prvemu človeku Belo-modre zveze – bo podelil mandatarstvo. Glede na zapletena razmerja v parlamentu si je – v tem trenutku – težko predstavljati, da bo poslancem uspelo sprejeti končno odločitev, toda zavezništva se hitro spreminjajo.

Kot ena izmed možnosti – ideja predsednika Rivlina – se ponuja tudi izmenjavanje na čelu vlade, kar pa sta tako Netanjahu kot Ganc (za zdaj) zavrnila, saj se jima kljub kar nekaj osebnim srečanjem v zadnjih tednih ni uspelo dogovoriti niti o veliki koaliciji. Netanjahu je – veliko bolj kot Ganc – namreč vztrajal, da bi moral vlado še naprej voditi on. Povsem jasno je, zakaj: proti »Kralju Bibiju« se bo kmalu začel sodni proces zaradi vpletenosti v korupcijske rabote. Izraelski viri so prepričani, da ga čaka zaporna kazen. Tej se lahko izogne le, pa še to ne z gotovostjo, če ostane na vrhu izraelske politike.
 

Kaj je Gancu, o katerem se je že zdelo, da je novi predsednik vlade, preprečilo prevzem mandatarstva?

Predvsem pomanjkanje politično-trgovskih izkušenj in spretnosti, s katerimi tako uspešno operira Netanjahu, ki je za nadaljnje vodenje vlade – tako je vsaj videti – iz eksistencialnih in esencialnih razlogov (napovedi zaporne kazni) tudi bistveno bolj motiviran od svojega tekmeca, s katerim sta si ideološko izjemno blizu.

Ganc, nekdanji poveljnik generalštaba izraelske vojske, še zdaleč ni levičar ali resen liberalec, a v kontekstu izraelske politike, ki je v zadnjem desetletju zajadrala proti skrajni desnici, njegova stališča zvenijo – zmerno. Ključni »vsebinski« vzrok, da Ganc ni bil uspešen pri sestavljanju koalicije, je bil umik podpore skrajnega desničarja in rasista Avigdorja Libermana (Izrael – naš dom), ki skupaj s svojimi osmimi poslanci ni hotel vstopiti v vlado z združeno listo arabskih strank.

V tem kontekstu je treba razumeti tudi »tajming« izraelske vojaške operacije na območju Gaze pred tednom dni in ameriško priznanje legalnosti sicer popolnoma ilegalnih judovskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu ter tudi Netanjahujevo napoved o priključitvi Doline reke Jordan Izraelu.
 

Kako realno je Netanjahujevo politično preživetje?

Netanjahu je za preživetje žrtvoval dušo Izraela: tesno se je povezal z ultraortodoksnimi Judi, ki so »talibanizirali« boleče velik del izraelske družbe, ter z naseljenci z okupiranega Zahodnega brega. To je bil tudi vzrok, da so Izraelci septembra volili še drugič: Liberman namreč ni hotel vstopiti v vlado, ki je ultraortodoksnim Judom dopuščala, da ne služijo vojaškega roka in obenem močno prepletajo državo in religijo.

Ne smemo pozabiti, da je Netanjahu za svoje politično preživetje pripravljen začenjati vojne in žrtvovati civilno prebivalstvo – ne le palestinsko, kar je sicer del njegovega vsakdanjika. Zdaj, ko je stisnjen v kot, je mogoče od Bibija pričakovati še kakšno zares radikalno potezo.
 

Kaj politični kaos pomeni za Izrael in – Palestino?

Izrael zna »živeti« s politično krizo in jo upravljati, dejstvo pa je, da se izraelska politika – in z njo družba – vse bolj radikalizira, prostor svobode pa omejuje. Palestinci, na drugi strani, so v Izraelu »drugorazredna politična tema«. Bližnjevzhodni mirovni proces je bil že davno pokopan.

Rešitev dveh držav je – za vedno – pozabljena. Palestina je bolj ali manj le še simbol. In metafora. Ki v sistemu apartheida, razdeljena tudi navznoter, živi za zidovi, stražnimi stolpi in ekonomsko blokado.