»Ali porabiš denar za hrano ali pa kupiš zdravila«

Na uradu za zamejce po svetu in slovenskem veleposlaništvu v Braziliji so v zadnjih štirih mesecih prejeli 47 prošenj za repatriacijo slovenskih državljanov in njihovih sorodnikov iz Venezuele. Vlada je danes sprejela sklep o začetku izvajanja tega procesa in imenovanju posebne medresorske skupine, ki bo bedela nad postopkom selitve ter pomočjo pri oblikovanju življenja pri nas. Med prosilci za preselitev v domovino svojih staršev, ki jo bo financirala in organizirala Slovenija, je tudi sedemčlanska razširjena družina 57-letne Vilme Pribac iz Valencie. Odločitev za odhod, pravi, je bila težka, a trenutno je to edino upanje za izhod iz gospodarske in humanitarne krize, ki že več let duši Venezuelce.

Mediji spet redkeje poročamo o Venezueli, čeprav se razmere v zadnjih mesecih niso izboljšale. Ravno nasprotno. Kako več let trajajočo krizo občutite vi in vaša družina?

Kriza krni vse razsežnosti življenja. Ekonomski vidiki so najočitnejši, naj bo to hrana ali dostop do zdravstvenih storitev. Močno je omejena tudi naša fizična varnost: ne gremo iz hiše, če ni nujno. Ko se odpravimo ven, nas je strah, da nas bodo oropali ali napadli.

Zaradi hiperinflacije si težko privoščimo tri uravnotežene obroke na dan. Pri kosilu še gre, jemo predvsem testenine in riž, mesa si ne moremo privoščiti, podobno je z zelenjavo. Izgubili smo veliko teže in mišične mase, kar se pozna tudi na našem zdravju.
 

Vilma Pribac je za repatriacijo zaprosila skupaj s svojo razširjeno družino. Foto: osebni arhiv

 Koliko kilogramov ste izgubili vi in člani vaše družine?

Moj sin, ki je star 17 let in meri 184 centimetrov, tehta okrog 65 kilogramov. Mož je izgubil več kot 20 kilogramov, prav tako oče. Jaz sem jih izgubila 15.
 

Omenili ste visoke cene živil in življenja. Prej ste delali kot elektroinženirka, zdaj ste upokojeni. Koliko pokojnine dobite in kaj si s tem sploh lahko privoščite?

Dobivam pokojnino v vrednosti minimalne plače. Ta znaša 40.000 bolivarjev, kar je manj kot dva dolarja po današnjem menjalnem tečaju. S pokojnino ne morem dobiti niti kilograma mesa. Paket koruzne moke, enega od najosnovnejših venezuelskih živil, stane okrog 14.000 bolivarjev, porabimo pa ga v dveh dneh.
 

Kako sploh preživite?

Oče in mama prejemata vsak po 40.000 bolivarjev in skupaj z mojim prihodkom se poskušamo znajti. Kot sem omenila, ne jemo mesa, le testenine in riž. Občasno kje dobimo malo zelenjave, kakšno bučko ... Nekako se je treba znajti. Seveda si ne moremo privoščiti kave ali mleka. Zajtrkujemo in večerjamo arepe [koruzni kruhek]. Včasih jim dodamo malo sira.
 

Lahko morda računate na pomoč sorodnikov v tujini ali nevladnih organizacij?

Ožji družinski člani živijo v Venezueli, zato ne morem računati na redno pomoč iz tujine. Občasno sorodniki pripravijo nekakšno nabirko. Pred nekaj meseci so nam, denimo, poslali nekaj denarja. Je pa inflacija tako visoka, da tudi ta hitro izgubi vrednost. Moraš najti način, da prideš do hrane, in prosiš za vsako pomoč, ki jo lahko dobiš. Seveda ne moremo govoriti o kakovostnih živilih, ampak o najosnovnejšem prehranjevanju, brez vitaminov in drugih nujnih snovi, ki nam jih primanjkuje. Včasih zbolimo tudi zaradi čezmernega uživanja enolične hrane.


 

Pri dostopu do zdravstvenih storitev in zdravil je kriza še ostrejša. Vaši starši so že v letih in predvidevam, da potrebujejo zdravila. Jih sploh lahko dobite?

Zelo težko. Ali porabiš denar za hrano ali pa kupiš zdravila. Čeprav na papirju obstaja zdravstveno zavarovanje, prek katerega bi jih morali dobiti brez doplačila, na to ne moremo računati. Če so na voljo, so zelo draga in si jih ne moremo privoščiti. Moj oče in jaz imava visok pritisk. Ker sva prenehala jemati zdravila, se je najino zdravstveno stanje poslabšalo. Včasih dobimo humanitarno pomoč od zdravnikov, ki so povezani z donatorji v tujini. Prek znanca smo dobili pomoč tudi iz Slovenije.
 

Razmere otežuje tudi kolaps javnih storitev. Redno prihajajo novice o električnih mrkih in moteni preskrbi z vodo. Kako je s tem pri vas?

Nimamo vode, izpadi električne energije pa so skoraj vsak dan. Težko je dobiti tudi plinske jeklenke za gospodinjstvo in gorivo. Toliko o kakovosti življenja. Kako naj živimo brez vode in elektrike?


 

Pred krizo, pravite, ste živeli dobro. Bili ste del srednjega razreda. Kdaj ste občutili, da se razmere slabšajo?

Leta 2008 smo bili primorani spremeniti navade: paziti na prihranke, biti premišljeni pri izdatkih in določiti prioritete. Naša družina je pripadala srednjemu razredu in temu primeren je bil tudi naš življenjski slog. Imeli smo avtomobil, hišo, lahko smo potovali v tujino ... Privoščili smo si lahko stvari kot večina ljudi, ki dela. Leta 2012 so razmere postale kritične, danes so »hiperkritične«. Nikoli si nisem predstavljala, kaj vse bom morala storiti samo zato, da bom lahko jedla.
 

Kljub težkim časom in zahtevnim okoliščinam odločitev za repatriacijo ni bila lahka.

Odločitev, sprejeli smo jo julija, res ni ni bila lahka, saj moraš pustiti za seboj prijatelje in življenje, ki si ga ustvaril v Venezueli. Jaz sicer tukaj nimam sorodnikov, mož, ki je Venezuelec, pa jih ima. Straši te tudi misel, da moraš v drugi državi začeti iz nič. Posebno če se spomniš na življenjsko zgodbo staršev, ki so vse to že doživeli.
 

Kako gledajo na repatriacijo vaši starši? Omenili ste, da so že prestali nekaj podobnega, ko so se leta 1957 izselili iz Jugoslavije.

Za mamo in očeta je zelo težko. Iz Slovenije sta šla s trebuhom za kruhom. Prišla sta v Venezuelo, kjer jima ni bilo lahko, morala sta se boriti, ampak naposled sta si le ustvarila dom in družino.

Za repatriacijo sem se odločila predvsem zaradi njiju. Če se jima kaj zgodi ali zbolita, se ne morem obrniti na zdravnike. Iti v javno bolnišnico je sinonim za smrt. Zelo verjetno se ti stanje poslabša, dobiš kakšno bakterijo ali zboliš za drugo boleznijo. Prav tako primanjkuje medicinskih pripomočkov. S seboj moraš prinesti malodane vse: za operacijo, denimo, zdravniške halje, rokavice in druge kirurške potrebščine, da o zdravilih ne govorim. Kupiti moraš celo higienske pripomočke. Grozljivo je.

Pred dnevi je umrl moj sosed, ki mu v bolnišnici niso mogli ponuditi postelje – dva dni je čakal na invalidskem vozičku. Čeprav je bilo njegovo stanje resno, se je vrnil domov. Ponoči je umrl. Niso ga obravnavali, prav tako mu niso dali zdravil. Zakaj bi nekdo odpeljal bližnjega v bolnišnico, če ve, da bo umrl ali pa ga ne bodo sprejeli. Obstajajo zasebne klinike, ki pa si jih ne moremo privoščiti. Preglede moraš plačati v dolarjih, mi pa jih nimamo kje dobiti.


 

Kako na morebitno selitev gledate vi?

Mislim, da s privajanjem ne bi imela težav. Z družino smo bili že večkrat v Sloveniji, nazadnje pred desetimi leti, ko so nam razmere to še dopuščale. Ne bom rekla, da govorim izvrstno slovensko, a nimam težav s sporazumevanjem. Moj sin prav tako razume slovensko, potrebuje le več vaje. Mož, ki je Venezuelec, jezika ne zna. Zanj bo prilagoditev nekoliko težja. Najprej se bo moral naučiti slovenščine. Seveda upam, da bodo tistim, ki se hočejo učiti, ponudili intenzivne jezikovne tečaje.
 

Nekateri venezuelski Slovenci in njihovi sorodniki opozarjajo, da je čakanje na odgovor Slovenije glede reparacije mučno. Ne nazadnje je povezano z različnimi življenjskimi odločitvami, denimo vpisom otrok v šolo. V stiski čas nemara teče drugače. Kako se vi soočate z negotovostjo?

 
Težko je. Ne vemo, koliko časa bo trajalo. Iščemo informacije in beremo novice. Zelo malo vemo o postopku, vse je zelo splošno, ne vemo, na koga se lahko obrnemo, prav tako ne, v kateri fazi je naša prošnja.
 

Česa si želite ob prihodu v Slovenijo?

Kakovostnega življenja. Moj sin je imel lepo otroštvo, najstniška leta pa, če izvzamemo šolanje, preživel za štirimi stenami iz varnostnih in drugih razlogov. Želim si, da bi lahko tudi užival. Kot mama bi mu rada omogočila dobro in kakovostno življenje na vseh področjih, da bo lahko brez strahu hodil ven, da bo lahko dobro jedel in končal študij.