Ko v Venezueli zboliš, se začne pekel

Caracas – Enoletni Roberto je skoraj negibno ležal v temni in zadušljivi sobi pediatrične bolnišnice José Manuel de los Ríos. Premikal je le veke in pogledoval proti staršem ob robu postelje. Njegovo telo je bilo drobno, glava pa nesorazmerno velika. Dobršen del življenja je preživel v bolnišnični oskrbi, vendar zdravniki vzrokov za njegove zdravstvene težave niso mogli odpraviti. Kmalu po rojstvu so mu odkrili možganski tumor, a mu ga zaradi nedelujočega zdravstvenega sistema še niso odstranili. Malčku v možganih zastaja tekočina. Ta mu je vidno razširila lobanjo.

»Njegovih težav, tako kot večine drugih na kirurškem oddelku, v vsem tem času nismo mogli rešiti,« je povedal zdravnik Vietnam Vera. »Zakaj? Vzrokov je več … včasih nimamo sredstev, drugič osnovnega materiala, kot so gaze in igle, zgodi se, da ni kirurgov, ko ti so, ni anesteziologov. Pogosto nimamo katetrov in instrumentov za operacijo. Problem je zelo kompleksen, presega pomanjkanje ter je povezan s slabim načrtovanjem in upravljanjem,« je pojasnil in strnil težave, s katerimi se v Venezueli srečujejo pacienti in zdravstveno osebje. »Zdravniki imamo občutek, da smo se vrnili v petdeseta leta prejšnjega stoletja.«

Za zdravljenje vodenoglavosti oziroma hidrocefalusa bi Roberto potreboval cevko, prek katere bi se odvečna možganska tekočina stekala v trebušno votlino. Regulacijska valvula, ki bi mu jo vstavil v možgane, stane od 400 do 450 evrov. A v državi, v kateri primanjkuje najosnovnejših zdravil in medicinskih pripomočkov, lahko starša, ki se preživljata z eno minimalno plačo (okoli pet evrov), računata le na človekoljubne organizacije in pomoč iz tujine. »Trkava na različna vrata, zdaj sva v stiku z neko ameriško organizacijo,« je povedal oče. Roberto potrebuje že četrto cevko, prejšnje tri je njegovo malo telo zavrnilo.

Kljub razmeram, ki ne zagotavljajo niti osnovne zdravstvene oskrbe, pravita starša, je stanje v osrednji venezuelski pediatrični ustanovi boljše kot v otroški bolnišnici v zvezni državi Falcón, od koder prihajajo. »Tam smo morali plačati vse ... od zdravil, pripomočkov celo do papirja, na katerega so natisnili recept.« Zadnje dni imajo »srečo«, saj je na voljo antibiotik, ki ga Roberto potrebuje.


 

Nihče ne vlaga v vzdrževanje

Pediatrični bolnišnici José Manuel de los Ríos čas ni prizanesel, a na prvi pogled ne daje vtisa, da sta v njej zdravstvena oskrba in diagnostika na ravni sredine prejšnjega stoletja, še manj, da je bila pred časom ena najboljših pediatričnih ustanov v Latinski Ameriki. Na stropih zevajo luknje, na stenah bledijo otroške ilustracije, hodniki so presenetljivo prazni ... Dogajanje na glavnem vhodu spremljajo člani bolivarske milice, nekakšnega civilnega dela venezuelske vojske. Ne smeva vzbujati pozornosti, me je opozoril zdravnik Vera in prosil, naj ne fotografiram in govorim, dokler mi ne pokima.

 Pred prostori za intenzivno nego, na videz najmodernejšega dela bolnišnice, stoji vrsta odsluženih aparatov in opreme. »Poglej, vse to je pokvarjeno. Nihče ne vlaga v vzdrževanje,« je zašepetal Vera, ki kot intenzivist zasluži 15 evrov na mesec. »Na oddelku bi moralo biti deset pacientov, a v tem trenutku lahko sprejmemo le dva. Nimamo ne postelj ne osebja.« Rentgen, tomograf in druge osnovne diagnostične naprave že več let ne delujejo, laboratorij ni odprt vsak dan, je pojasnil. V času našega obiska je zmanjkalo anestetikov, nazadnje so morali odpovedati vse operacije – tudi najnujnejše.


Vera je odmaknil leseno desko in mi z roko nakazal, naj stopim v zaprti del bolnišnice v tretjem nadstropju. V sobah brez vrat in ploščic namesto bolnikov ležijo uničene mize in odslužen inventar. Nadstropje bolj kot na urejeno kliniko spominja na razpadajoče in dotrajano odlagališče kosovnega materiala. »To se zgodi, če ne vlagaš v svojo hišo. Zdaj tu odlagajo pokvarjeno opremo,« je razlagal Vera. Ni presenetljivo, da se je število razpoložljivih postelj od sredine devetdesetih do danes zmanjšalo s 420 na 149. Pri tem se je v enem letu število smrti dojenčkov v bolnišnici podvojilo z 79 na 160 – največ zaradi septičnega šoka, pljučnice in podhranjenosti.

V drugih delih Venezuele naj bi bile razmere še precej hujše. Madurovemu režimu tudi z uradno cenzuro in preusmerjanjem pozornosti ne uspe prikriti kolapsa zdravstvenega sistema. Zaradi slabega vzdrževanja, velikega pomanjkanja medicinskih pripomočkov in zdravil 71 odstotkov urgentnih blokov v državi ne more zagotavljati rednih storitev, dobra petina je nedelujočih, zaprtih je več kot polovica operacijskih dvoran. Poleg tega skoraj 80 odstotkov bolnišnic nima redne oskrbe z vodo. Krizo še poglablja pomanjkanje zdravstvenega osebja. Samo med letoma 2012 in 2017 naj bi državo zapustilo okoli 22.000 zdravnikov, je razkrila nacionalna anketa o bolnišnicah.
 

Jeza in nemoč

Težke gospodarske in humanitarne razmere ne diskriminirajo po družbenem sloju in bolezni. Vsak dan raka na dojki odkrijejo pri 18 Venezuelkah, od tega v 15 primerih pozno, kažejo podatki nevladne organizacije SenosAyuda. Sto štirideset tisoč bolnikov z rakom nima zagotovljenega zdravljenja s kemoterapijo, zaradi nedelujoče opreme obsevanje skoraj ni več na voljo. Število operativnih onkoloških posegov se je v zadnjih letih za polovico zmanjšalo. Nazadnje se osem od desetih rakavih bolnikov ne zdravi, je pokazala raziskava Stalne komisije državnega zbora za socialni razvoj.




Mayreli Buitrago je avgusta začela tožiti nad neznosnimi bolečinami v trebuhu. Opazno je izgubljala težo in pospešeno so ji pešale moči. Najprej je težave pripisala slabi prehrani. Da je lahko najnujnejše privoščila svojim otrokom, je v času hude krize, ki redči že tako mizerne prihodke, jedla le enkrat na dan. Kljub resnim simptomom, telo je zavračalo hrano in noge so jo vse težje držale, je niso sprejeli v nobeno od javnih bolnišnic. V dragih zasebnih klinikah so ji naredili osnovne preglede, pripoveduje njena sestra Marvelis Paredes, za hepatitis in nekatere druge bolezni, vsi so bili negativni. Denar zanje in draga zdravila na črnem trgu je zbirala razširjena družina doma in v tujini, njeno stanje pa je bilo v domači oskrbi nevzdržno. Umrla je na začetku novembra, tri ure po tem, ko so ji v eni izmed zasebnih klinik naredili tomografijo, ki bi lahko odkrila vzrok njenih težav. Diagnozo je sorodnikom razkrila šele obdukcija. Usoden je bil rak prebavil.

»Zelo sem jezna, počutim se nemočno,« je dejala Mayrelina sestra. »A prav bes in nemoč nas silita naprej. Predsednik Nicolás Maduro in njegovi ljudje se zavedajo, da Venezuelci vidimo, kaj se dogaja. Ne morejo nas več nadzorovati.«

S strahom pogleduje v prihodnost tudi Yuraima Teran. »Zdaj se začenja pravi pekel,« pravi. Pred časom so ji odkrili metastaze v ledvenem delu hrbtenice. Čez nekaj dni naj bi dobila rezultate zadnjih preiskav, na podlagi katerih bodo ugotovili vrsto tumorja in določili predviden potek zdravljenja. Boji se, da jo lahko reši le višja sila. Za dosedanje obravnave je 43-letna tajnica in mati dveh otrok, ki na mesec zasluži pet evrov, v zasebnih klinikah odštela približno milijon suverenih bolivarjev (270 evrov). »Prodala sem vse, kar sem lahko,« je sključena dejala na postelji v hiši svoje sestre v caracaški četrti La Vega, ki je zdaj postala njen dom.


 

Krizo blažijo humanitarne organizacije

​Zdravstveni sistem v Venezueli je v zelo slabem stanju že dalj časa, razmere pa so se zaostrile s finančno kriza leta 2013. Pred štirimi leti so, denimo, ledvičnim bolnikom, ki bi morali dobiti dializo trikrat na teden po tri ure, terapijo začeli postopno zmanjševati; danes v nekaterih zveznih državah zaradi nedelujoče opreme in pomanjkanja drugih pripomočkov zdravljenje z dializo ni več mogoče. V zadnjih dveh letih je umrlo 2500 ljudi oziroma 15 odstotkov vseh pacientov, ki potrebujejo dializo.

Življenje kroničnih in drugih bolnikov v Venezueli ogroža tudi akutno pomanjkanje zdravil in njihove visoke cene na črnem trgu. Zaradi hiperinflacije, omejenega dostopa do deviz, padca uvoza farmacevtskih izdelkov in osnovnih surovin ter zloma domače proizvodnje osem od desetih zdravil v lekarnah ni na voljo. Še težje so dosegljiva draga zdravila za zdravljenje raka, virusa HIV in hemofilije, poudarjajo v Venezuelski farmacevtski federaciji.

Medtem ko Madurova vlada zavrača, da je v Venezueli humanitarna kriza, in blokira prihod pomoči, saj da je le pretveza za ameriško intervencijo, stisko Venezuelcev večinoma po neformalnih kanalih blažijo človekoljubne organizacije.

V nevladni organizaciji Acción Solidaria z zdravili in medicinskimi pripomočki pomagajo 14.000 Venezuelcem na mesec. V dveh letih in pol so iz tujine prepeljali za 95 ton pomoči, ki jo distribuirajo prek svojih pisarn in partnerskih organizacij. Ker vlada ne dovoljuje neposrednih donacij bolnišnicam, so oblikovali »podzemno mrežo« 48 zdravnikov, prek katerih oskrbujejo javne ustanove. »Potreba po zdravilih je prevelika, da bi lahko pomagali vsem, samo kroničnih bolnikov, ki bi nujno potrebovali zdravila, je okoli 300.000,« pravi ustanovitelj in vodja Acción Solidaria Feliciano Reyna.



V organizaciji donacije zbirajo v Miamiju in Madridu ter jih od tam v Venezuelo pošiljajo prek pristanišč in letališč. Pomenljivo je, pravi Reina, da cariniki in drugi javni uslužbenci kljub vladnemu zavračanju zunanje pomoči v vsem tem času niso zavrnili humanitarnih pošiljk. Morda tudi zato, razmišlja, ker pomanjkanje ne prizanaša nikomur – niti ljudem blizu vlade. »Sprejemamo vse. Prihajajo vojaki, ljudje iz vladnih krogov in osebe z majicami, na katerih so chavistični simboli,« je poudaril.

»Iz dneva v dan je slabše,« je dejal Carlos Varón Silva, novinar sredi dvajsetih, ki je v caracaško pisarno Acción Solidarie prišel po pomoč za svoje bližnje. Na mesec zasluži okoli sedem evrov, škatlica zdravil pa na črnem trgu, če je sploh na voljo, stane vsaj dvakrat toliko. Že več mesecev išče zdravila za mater, ki ima obliko shizofrenije in bi morala tablete jemati vsak dan. Nazadnje jih je dobila septembra lani. »Vedno težje se vključi v družbo, več dni zapored ne spi ... Težko je,« je v sprejemni sobi dejal Varón Silva. Manjša skupina ljudi, ki je prav tako prišla po zdravila, mu je le prikimala.