»Protest ni zločin, ampak je opozorilo, da nekaj ni prav« (FOTO in VIDEO)

Juan Pablo Pernalete bi lahko ostal doma. Na dvorišču bi vrgel še sto prostih metov ali plaval v bazenu, toda v sebi ni zmogel zatreti slabe vesti. Čutil je, da mora pomagati pri spremembi na bolje. Domov je že pripeljal kopico potepuških psov in mačk ter nosil sadje in vodo revnim otrokom z ulice, vendar to ni bilo dovolj. Skupaj z več milijoni Venezuelcev je hotel spremembo oblasti, boljše razmere za vse in svobodnejšo družbo.

»Ko je šel na protest, sem ga prosila, naj ostane doma. Vedela sem, da protestnike pretepejo ali ubijejo, toda s svojim odgovorom je bil povsem odločen: 'Mama, protest ni zločin, ampak je opozorilo, da v Venezueli nekaj ni prav. Moja pravica je, da lahko pokažem svojo voljo in povem, kaj si mislim.'«

Pred odhodom je še enkrat objel mamo, jo poljubil na lice in si okoli vratu nadel venezuelsko zastavo. To je bil zadnji objem, saj se ni več vrnil domov. Na protivladnih protestih 26. aprila 2017 v Caracasu so ga ubili. A skoraj dve leti kasneje mama Elvira in oče José Gregorio še vedno iščeta resnico, kdo je kriv.

»Ostati moraš močna, tvoj sin je umrl«

Ko se odpro vrata družine Pernalete, vate najprej plane pet psov in vsaj toliko mačk. Razigrani ljubljenčki so veseli vsakega obiskovalca, a še raje bi videli, da bi lahko ponovno povohali in obliznili svojega rešitelja, ki jih je z ulice spravil v urejen dom.
Kmalu zatem ti roko stisneta starša in se zahvalita za obisk. Juan Pablovo zgodbo predstavita vsem, ki so pripravljeni poslušati. Zakaj to počneta, ni enoznačnega odgovora. Malo v opomin, kako veliko ceno lahko plačaš, če se upreš oblasti. Še bolj v upanju, da bo opozicijski in mednarodni pritisk odprl usta državnih uradnikov pri iskanju resnice. In najbolj v lastno olajšanje, da se spomin na njunega sina širi po vsem svetu.

Najprej sta pokazala sinovo sobo. Mama je stala na desni strani postelje, oče na levi, kot da mu še vedno stojita ob strani. Vprašanj nista potrebovala. Ob vnovičnem pogledu na Juan Pablovo posteljo, njegove igrače, posterje in obleke so spomini kar sami vreli na površje. Vse je enako kot zadnji dan sinovega življenja; obrambni mehanizem, ki se upira pozabi, ne bo nikoli popustil.

»Še zdaj se vsega spomnim, kot da bi se dogodilo včeraj. Bil je 26. april in poklical me je sinov prijatelj. Povedal je, da je Juan Pablo ranjen in da so ga odpeljali v bolnišnico,« je rekla mama. »Šli smo ga iskat, toda ko sem prišla v bolnišnico, so mi samo rekli, da moram ostati močna, saj je moj sin mrtev.«

Dvignil je roki, a so ga vseeno ustrelili

Dvajsetletni fant je bil študent in košarkar. Čeprav pri 186 centimetrih ni bil med najvišjimi na košarkarskem igrišču, je imel izklesano telo, široka ramena in pokončno držo. Z vsake fotografije je očitno, da je bil močan in odločen fant. Tudi zato je na protestih stal v prvi vrsti.

Policisti in vojaki so na glasne protestnike najprej odgovorili s solzivcem, nato so začeli streljati. »Priče trdijo, da se je Juan Pablo začel umikati z dvignjenimi rokami. Videl je, da merijo vanj, zato je želel oditi. Žal je bil prepozen,« je skrušeno dejal oče. »Predstavnik nacionalne garde ga je s pištolo za solzivec zadel naravnost v prsi. Nekaj časa je še tekel, a je hitro omagal, zato so ga na sosednjo ulico odnesli prijatelji.«

»Dobesedno so mu zlomili srce. In to samo zato, ker je šel na protest,« se je na robu solz v pogovor znova pridružila mama. »Zakaj ga vendar niso zadeli v roko ali nogo? Lahko bi ga opozorili in drugače preprečili njegov protest, tako pa so v vse fante merili v prsi in v glavo. Več kot očitno je, da je imela nacionalna grada samo eno navodilo – ubijati protestnike.«

Nalogo so dobro opravili. Na protestih leta 2017 so ubili 127 ljudi, samo aprila okoli štirideset. Juan Pablo je bil osemindvajseta žrtev tega leta, namen tako dolgega seznama pa je povsem jasen – z dovoljenjem protestov ustvarjati krinko demokratične družbe, ki ima pravico do izkazovanja drugačnega mnenja, a hkrati z ubijanjem in aretacijami pokazati ljudstvu, da je bolje ostati doma.

Na televiziji so rekli, da je terorist

Vladni predstavniki so v vseh naslednjih dneh, mesecih in letih po umoru ravnali precej predvidljivo. Najprej so vse zanikali in krivdo prevalili na drugega. A ne na kogarkoli, ampak na Juan Pablovega dobrega prijatelja. Pokvarjen načrt vladnega čiščenja lastne krivde je imel samo eno napako. Prijatelj, ki naj bi v sporu med protestniki izstrelil usodni naboj, tisti dan ni bil na protestih.

»Oblast nam je predstavila zgodbo, da so sina ubili njegovi prijatelji. Povedali so celo ime, a smo takoj vedeli, da gre za laž,« je jezen oče. »Brez sramu so isto novico objavili tudi na režimski televizijski postaji. Izmislili so si neko zgodbo in krivdo preložili na drugega.«

Ko sta se starša na večer sinove smrti vrnila domov, sta pred hišo zagledala policijski avtomobil. V njem so čakali preiskovalci, da preiščejo hišo »terorista, ki ogroža državno varnost«.

Starša sta bila povsem uničena, toda novo ponižanje sta prestala z dvignjeno glavo. Moč sta črpala iz lastnega sina, saj nista imela česa skrivati. »Poglejte to sobo, je to soba terorista? Tukaj nad posteljo so otroške igrače, spodaj so žoga in številne kolajne in pokali,« je oče z vznemirjeno žalostjo kazal po sobi, nakar je odprl omaro in iz nje vzel manjšo škatlo. »Še vedno hranimo njegove otroške stvari; od prvih las, plenic, mlečnih zob do otroških slik in spričeval,« je našteval predmete in jih polagal na posteljo. Mama ni več zdržala in je znova neusahljivo zajokala. Od groze si je zaprla usta, drgetala in zmajevala z glavo. »Vsakič, ko vidim te stvari, me močneje zaboli. Ne moreva spati, jemljeva pomirjevala, ničesar več nimava v življenju. Skupaj s Juan Pablom je umrlo tudi najino srce,« je bil oče povsem iz sebe.

Pogled na mlečne zobe in lase nekoga, ki je že mrtev, je z žalostjo prepojil vse v otroški sobi. Enako je bilo nekaj ur po sinovi smrti med policijsko preiskavo, saj je eden od preiskovalcev pretreseno zapustil sobo in začel jokati. Njegove solze so simbolično potrdile, da Juan Pablo ni bil terorist.

»Država je šele 24. maja 2017 priznala, da je usodni naboj izstrelil predstavnik nacionalne garde,« je zatrdil oče. »Toda še vedno ne vemo, kateri vojak je streljal in kdo je dal takšen ukaz.«
 

Sožalje prejela tudi iz lige NBA

Dokler Elvira in José Gregorio ne bosta izvedela, kdo je ubil njunega sina, ne bosta našla miru. V vsaj malo utehe so pisma sožalja z vseh koncev sveta. Dobila sta ga denimo od vodstva lige NBA, saj je bil Juan Pablo strasten navijač ekipe Miami Heat, v mlajših kategorijah pa je igral za venezuelsko košarkarsko reprezentanco. Dan po umoru so venezuelski študentje pripravili še en protestni shod, junija istega leta so mestne oblasti v njegov spomin poimenovale ulico, kjer je umrl. Av. Juan Pablo Pernalete Llovera.

Pot do (osebnega) miru bo kljub temu dolga, najverjetneje predolga. »Sprožila sva več sodnih postopkov. Državno venezuelsko oblast toživa tudi pri Združenih narodih, saj imamo vsi pravico do življenja, protestiranja in združevanja,« je mama spet zbrala dovolj moči za pogovor. »Ponižali so naju čustveno in psihično. Pri volji nas ohranja samo še iskanje resnice o Juan Pablu.«

Obstajalo naj bi več posnetkov uličnih kamer, strelski vod pa ni bil številčen. »Če bi hoteli, bi hitro ugotovili, kdo je streljal,« je prepričan oče. »Neodvisni tuji preiskovalci so potrdili, da je usodni naboj izstrelil pripadnik nacionalne garde. Povsem jasno je, da je šlo za načrtno akcijo proti ljudstvu, ki se ni moglo braniti in ni imelo enakih možnosti.«

»Pridite kdaj drugič«

Dvorišče z bazenom in košarkarskim košem zdaj sameva. V bazenu ni več vode, v njem se nabira umazanija, koš je povešen in mrežica vse bolj razparana. Starša se včasih sprehodita po dvorišču in si zamišljata Juan Pabla, kako vadi proste mete in nabira moč s plavanjem, toda v iskanju resnice vse več časa preživljata na uradih in ministrstvih.

Vsak teden se odpravita k preiskovalcem z vprašanjem, ali so našli kaj novega. »Vedno znova nas samo pošiljajo od enih vrat k drugim. Nihče ničesar ne ve ali pa nam samo odgovorijo, da naj prideva kdaj drugič, ko bodo morda imeli več novic,« je jezen oče. »Še najbolj konkreten odgovor sva dobila, ko so namignili, da bodo težko odkrili strelca med vso množico predstavnikov nacionalne garde.«

Popolna nemoč in gluha ušesa parajo živce. Med številnimi vrati sta Elvira in José Gregorio potrkala tudi pri venezuelskemu ombudsmanu Williamu Saabu, vendar neuspešno. Težko bi bilo drugače, saj ni ničesar spremenil niti javni poziv Saabovega sina Yibrama. Nekaj dni po smrti je nepričakovano objavil posnetek na youtubu. »Juan Pablo je bil dvajsetletni študent. Umrl je zaradi groznega in nehumanega napada s solzivcem, zatem so ga zadeli še v prsi,« je govoril sin visokega državnika in zahteval resnico. »Namesto Juan Pabla bi lahko ubili tudi mene.«

Njegove besede so imele samo en učinek – nanj so se spravili predstavniki oblasti, med njimi predsednikov sin Nicolás Maduro Guerra. Na družbenih omrežjih je zapisal, da je Yibram Saad zgolj plačanec opozicije: »Svoje tri minute slave bi lahko bolje unovčil.«

Za ideološke delitve na naše in njihove je tako primerna tudi smrt dvajsetletnega protestnika.

Dekle se je preselilo v Španijo

Preveč njihov je bil očitno tudi odvetnik družine Pernalete in očetov bratranec Waldemar Antonio Núñez López. Vodil je Juan Pablov primer in smrt še petih drugih mladih protestnikov, toda dela ne bo dokončal, saj je decembra lani umrl v sumljivi prometni nesreči.

»Danes smo februarja, a še vedno ne vemo nič. Pritiskamo na preiskovalce in ministre, vendar neuspešno,« je oče opozoril na nov sumljiv primer. »Vozil je motor, ko so ga zbili z avtomobilom in ga še povozili. Pravijo, da je bila prometna nesreča, vendar je sumljivo, da ni nobenega posnetka javnih kamer. Njegov primer je povsem pozabljen, enako kot primeri naših umorjenih sinov.«

Pravico želi tudi Juan Pablovo dekle Fabiana. Skupaj sta bila od štirinajstega leta, toda po fantovi smrti ni več želela ostati v Caracasu, zato se je preselila v Španijo. »Še vedno se pogostokrat slišimo, saj je kot najina hčerka. Spodbujava jo, naj živi naprej, a pravi, da še vedno trpi,« je rekla mama.

Ali lahko lasten nasvet drugim upošteva tudi sama z možem? »Spomnim se sinove zadnje objave na twitterju. Zapisal je: 'Včasih zmagaš, včasih izgubiš, a tokrat nisem pripravljen izgubiti. Ljubim te, Venezuela.' Enako ravnamo zdaj mi. Hočemo pravico zanj in za Venezuelo. Vztrajali bomo, za njegove sanje.«

Niso pripravljeni izgubiti

A to je zgolj ena zgodba, ki prikazuje, kako težko je razumeti realnost Venezuele, njenih ljudi, medsebojnih odnosov in vseh prepletanj, ki nikakor ne morejo dati preprostega odgovora. Juan Pablo je fant, ki bi se lahko kopal v svojem bazenu, toda namesto tega je umrl v prvi vrsti protestov za boljše življenje.

V Venezueli se prepletajo različne realnosti. Če pogledaš levo, vidiš eno sliko, če pogledaš desno, povsem nekaj drugega, a če pogledaš v obe smeri, kaj hitro ne razumeš ničesar več.

Realnost Venezuele so namreč ljudje, ki jim ničesar ne manjka. Prav tako so realnost Venezuele ljudje, ki imajo službo, a lahko povprečno plačo porabijo z dvema obiskoma picerije. Realnost so tudi reveži, ki iščejo preživetje v smeteh, in politiki, ki brez sramu ropajo rojake pod krinko socializma. In realnost so ljudje, večina, ki preprosto noče več sprejeti, da gre vse samo na slabše, čeprav dela zavzeto in pošteno. Vedno več je tudi tistih, ki tako kot Elvira in José Gregorio niso pripravljeni izgubiti. Še posebno ne proti oblasti, ki za vse svoje zablode išče krivce le pri drugih.