Ai Weiwei sreča Puidgemonta

Uresničil se je moj nedavno v katalonskem dnevniku Ara objavljeni predlog o srečanju Ai Weiweia in Carlesa Puigdemonta. Najbolj znani sodobni kitajski umetnik je po srečanju v Berlinu na instagramu objavil zapis o »pogumnem katalonskem voditelju (…), vzorčnem primeru stanja človekovih pravic in demokracije v Evropi«.

Dokler nemško pravosodje ne bo odločilo o španski zahtevi po Puigdemontovi izročitvi, se nekdanji predsednik katalonske vlade lahko svobodno giba po državi. Po zavrnitvi obtožbe o uporništvu morajo preveriti tudi domnevno poneverbo javnih sredstev. Presenetljivo bo pri tem posebno vlogo igral prav španski finančni minister Cristobal Montoro, saj je večkrat poudaril, da katalonskega referenduma niso financirali iz javnih sredstev. Sicer pa je španska vlada že nekaj mesecev pred referendumom prevzela nadzor nad katalonskimi javnimi financami. Če bi za referendum v resnici uporabili javna sredstva, bi razkrinkali Madrid. Če pa minister govori resnico, odpadejo tudi razlogi za sum poneverbe – celo po španskih kriterijih. Ker so obtožbe o uporništvu že v Nemčiji razglasili za nične, odpadejo vsi razlogi za pregon katalonskega političnega vodstva. Razumljivo je, da nekateri zato postajajo čedalje bolj živčni.

Do 27. oktobra 2017 delujoče katalonsko politično vodstvo je večinoma v zaporu v Kastilji ali pa v izgnanstvu na Škotskem, v Belgiji, Švici in Nemčiji. Katalonsko gibanje je bilo nedvomno zmeraj miroljubno in demokratično, zato je pritegnilo Ai Weiweievo pozornost. Kar ni bilo prvič, saj so demokracija, temeljne človekove pravice in izgnanstvo vseprisotne teme v njegovem opusu. To se je znova potrdilo pri njegovem zadnjem delu in Hongkongu kot izbranem mestu razstavljanja. Obiskovalca takoj ob vstopu v galerijo Tang Contemorary Art prevzame iz črne plastike izdelana skulptura z begunci napolnjenega motornega čolna. Na razstavi Refutation je tudi steber, sestavljen iz šestih porcelanastih vaz, poslikanih v slogu dinastije Yuan. Upodobljeni so prizori iz življenja sirskih beguncev v Evropi. Kmalu za tem, ko je Weiwei dobil potni list, je odpotoval na otok Lezbos. Posnetke z bivanja je med drugim vključil v dokumentarec Human Flow, ki je bil njegov lanski prispevek na beneški Mostri. Postanek na otoku ga je navdihnil tudi za projekt Refutation.

Hongkong je zaznamovalo več kot stoletje dolgo obdobje kolonizacije, obenem pa je bilo mesto središče usodnega britanskega izvoza opija na Kitajsko. Leta so bili nekateri deli mesta nedostopni za kitajski del prebivalstva. Morda so tudi zato v sodobnem Hongkongu visoko v nebo vzpenjajoče se stolpnice dobesedno pogoltnile stavbe iz kolonialnega obdobja. Mesto je skupaj z zaledjem eden najgosteje poseljenih delov planeta in hkrati je regija ena najpremožnejših. Kljub velikim socialnim razlikam je čutiti željo prebivalstva po udeležbi v rastoči blaginji enega najpomembnejših finančnih in trgovskih središč Azije. Vse mora iti hitro, navzgor, brez odmora in zmeraj samo naprej. Mi, utrujeni Evropejci, bi se lahko veliko naučili od Azijcev in njihove želje po osvojitvi sveta.



Desetletja je bila navada, da so številni zahodni politiki med obiskom Kitajske govorili o Tibetu in kršenju človekovih pravic. To so bili časi, ko se je Evropa dojemala kot vodilno na področju demokracije in varovanja človekovih pravic. Zdi se, da so minili. Nesposobnost Evrope, da bi našla ustrezne odgovore na pereča vprašanja s področja varovanja človekovih pravic, sprva v kontekstu kriz v tujini in kasneje tudi na čedalje hujše kršitve znotraj posameznih držav EU, nas navaja k misli, da se izgublja etični referenčni okvir in da smo priča krizi identitete. Zahteva po moralni superiornosti na mednarodnem podiju je bila desetletja srčika evropske zunanje politike. Za čedalje bolj skrhano evropsko fasado postaja vidna dvoličnost, s katero se je spoprijel Ai Weiwei in jo je – pomenljivo – predstavil na Kitajskem. Katalonci so to dvoličnost občutili ob nedavnih dogodkih, ko so se evropske institucije odzvale z ignoranco.

Po izpustitvi Puigdemonta v Nemčiji se je gotovo odprlo novo poglavje v odnosih med Katalonijo in Evropo. Čeprav so sodniki v Schleswig-Holsteinu zavrnili obtožbe o »uporništvu in nasilju«, Nemčija še ni odločena, ali naj izroči nekdanjega predsednika katalonske vlade. Prav je, da kanclerka Angela Merkel ravna previdno. Pri enem njenih prihodnjih obiskov Kitajske bi ji lahko sogovorniki na vprašanje o ravnanju s Tibetom namreč odgovorili z opozorilom na Katalonijo.

In kdo bi vedel, morda bo Ai Weiwei po berlinskem srečanju s katerim izmed svojih del tematiziral prav Puigdemonta. »Prvega političnega zapornika« demokratične Nemčije, če sklenem s citatom iz Süddeutsche Zeitunga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.