Živilska industrija si želi kakovostne in konkurenčne domače surovine

Še preden so si slovenska kmetijska in živilska podjetja opomogla od epidemije covida-19 in težav z dobavo repromateriala in surovin, se je zgodila velika podražitev cen surovin in energentov, nato pa še ukrajinsko-ruska kriza, našteva dr. Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS. In posledice? »Celotna živilska industrija se ukvarja z vprašanjem, kako sploh preživeti ob tako visokih cenah energentov, si zagotoviti nemoteno preskrbo v prihodnje, hkrati pa razmišlja o mogočih alternativah oziroma novih virih, ki pa jih ni mogoče vpeljati čez noč,« odgovarja ter kot enega pomembnejših izzivov, s katerim se soočajo živilska podjetja, izpostavlja – kadre.

V čem je pomen lokalno pridelane hrane, zlasti za našo državo? Kakšna je pri nas ponudba lokalno pridelane hrane in kakšno je povpraševanje?

Dr.Tatjana Zagorc FOTO: Aleš Černivec/Delo

Lokalno pridelana hrana predstavlja prehransko suverenost države, kar je še posebej pomembno v krizah in ob nepredvidenih dogodkih. Kmetje in kmetijska podjetja pridelujejo surovine, ki jih v živilskopredelovalni industriji odkupimo in predelamo v kakovostne izdelke. Seveda vsega, kar potrebujemo, žal ne moremo pridelati sami, saj za to nimamo ustreznih pogojev za pridelavo, zato jih moramo dokupiti v tujini. Ponudba lokalno pridelane hrane (zlasti sadja in zelenjave) je še vedno zelo sezonska, čeprav se z novimi tehnologijami in pridelavo v sodobnih rastlinjakih sezona ponudbe lokalnega sadja in zelenjave podaljšuje. Samopreskrbni smo pri mleku in mlečnih izdelkih, govejem in perutninskem mesu, jajcih. Povpraševanje po lokalni hrani se povečuje med slovenskimi potrošniki tudi po zaslugi uvedbe sheme Izbrana kakovost Slovenije in njeni promociji. Shema zagotavlja potrošniku stalno kakovost, ki je nadzorovana, in poreklo surovine.

Ali v naših nakupovalnih navadah že prevladuje kakovost hrane ali raje izbiramo cenejšo in hkrati manj kakovostno?

Potrošniku je načeloma pomembno poreklo izdelka, vendar pa ostaja omejitev glede cene, ki jo je pripravljen plačati za lokalne izdelke v primerjavi z izdelki iz tujine. Kriza močno posega v nakupne odločitve potrošnikov, ki iščejo cenejša živila.

Kaj pa sodelovanje lokalnih pridelovalcev s šolami, vrtci ...?

Pomemben premik je bil narejen tudi na področju javnega naročanja živil, kjer so javni zavodi zavezani, da morajo kupiti določen delež živil iz shem kakovosti, najpomembnejša med njimi je izbrana kakovost. Zakonodaja javnim zavodom omogoča, da cena ni odločilni dejavnik izbire, odvisno pa je od javnega zavoda, kako se loti javnega naročila. V pomoč pri naročanju lokalne hrane smo za javne zavode in ponudnike živil na zbornici kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS izdelali katalog živil za javno naročanje, ki postaja vse pomembnejše orodje javnega naročanja tako za ponudnike kot naročnike. Katalog pa lahko uporablja tudi sektor HORECA.

Kako ocenjujete cene – so za lokalno pridelano hrano sprejemljive?

Lokalno pridelana hrana v Sloveniji je zelo kakovostna. Pogoji pridelave in predelave so v primerjavi z drugimi državami pri nas zahtevnejši, kmetije so majhne, veliko je območij z omejenimi dejavniki za pridelavo. Slovenski rejci pri reji živali uporabljajo petkrat manj antibiotikov kot v drugih sosednjih državah, spoštujejo dobrobit živali, manjša je uporaba fitofarmacevtskih sredstev in veliko je okolju prijaznih praks pridelave. Tovrstna pridelava in predelava je iz teh razlogov tudi nekoliko dražja od hrane, ki prihaja iz tujine. Po izvedenih in objavljenih raziskavah je potrošnikom še posebej pomembno poreklo živila, zlasti pri mesu in mesnih izdelkih, sadju in zelenjavi ter mleku ter mlečnih izdelkih. 

Kolikšne podpore so deležni pri lokalni pridelavi naši pridelovalci/proizvajalci, lokalna podjetja? Kakšen je njihov položaj glede na uvoz hrane?

Ekonomijo obsega in glavnino pridelave za trg v slovenskem kmetijstvu ustvarjajo kmetijska podjetja in okoli 13.500 družinskih kmetij, ki imajo resno proizvodnjo za trg in so vpete v zadružni sistem ali organizirano pridelavo in prirejo, za katero skrbijo kmetijska podjetja v obliki kooperacije (3500 kmetij). Te kmetije in podjetja so organizirani dobavitelji slovenski živilski industriji, zato je podpora prehranskim verigam strateškega pomena za prehransko varnost Slovenije. Preostale kmetije so manjše in proizvodnjo namenjajo samopreskrbi in preskrbi v lokalnem okolju, so pa zelo pomembne pri ohranjanju obdelanega in poseljenega podeželja. Največjo podporo lokalni pridelavi in predelavi lahko daje slovenski potrošnik, ki z izbiro lokalno pridelane hrane ohranja povpraševanje in s tem omogoča pridelovalcem in predelovalcem dolgoročno pridelavo in predelavo.

Lani smo zavrgli 143.000 ton hrane: več kot polovico gospodinjstva

Glavnina podpor pridelavi in predelavi hrane se namenja iz programa razvoja podeželja za obdobje od 2014 do 2020, ki se izteka. V Bruselj je bil posredovan nov strateški načrt skupne kmetijske politike za obdobje od 2023 do 2027, ki bo osrednji vir podpor kmetijstvu in živilstvu v prihodnje. Za izvajanje strateškega načrta bo do leta 2027 na voljo skoraj 1,8 milijarde evrov.

Lokalno pridelana hrana. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice

Strateški načrt je močno usmerjen v varovanje in trajnostno upravljanje naravnih virov, blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. Veliko pozornost namenja okoljskim intervencijam in dobrobiti živali. Po našem mnenju gre za prevelik razkorak med dejanskim stanjem v agroživilstvu v Sloveniji in pričakovanji Evropske unije. Premalo pa je ambiciozen na področju povečanja produktivnosti in konkurenčnosti kmetijstva in živilstva.

Živilskopredelovalna industrija v Sloveniji odkupi vse, kar lahko dobi na trgu, tu gre zlasti za surovine, kjer smo kot država samopreskrbni (jajca, mleko, goveje in perutninsko meso). Kjer samopreskrbe nimamo zadostne (zelenjava, sadje, žita, olja …) ali je sploh nimamo, surovine živilska industrija išče na evropskem in svetovnih trgih. V interesu živilske industrije sta kakovostna surovina in stabilna dobava po konkurenčnih cenah, če je le mogoče lokalnega izvora.

Tu imajo pomembno vlogo močne verige vrednosti v celotni prehranski verigi. Prizadevati si je treba za korektno sodelovanje in plačila ter stremeti k podpisu dolgoročnih pogodb o sodelovanju med pridelovalci in predelovalci ter graditi dolgoročna partnerstva vseh deležnikov.

V Sloveniji se hrana tudi več uvaža. V letu 2021 smo po podatkih Statističnega urada uvozili za 2,3 milijona ton hrane in pijač, kar je bilo skoraj trikrat toliko kot v letu 2000. Običajno uvažamo več predelane (73 odstotkov) kot primarne hrane (27 odstotkov).

Kako lahko domači proizvajalci vplivajo na nižjo ceno (ker ni dodatnih stroškov, na primer prevoza) in obratno, kaj (najbolj) draži lokalno hrano?

Slovenska pridelava in predelava hrane sta na zelo visoki kakovostni ravni, saj sledita visokim standardom pridelave in predelave. Naše konkurenčne prednosti so v znanju, kakovosti pridelave in predelave, inovativnosti in usposobljenosti delovne sile ter varnosti živil.

Zavedamo se omejitev, ki jih ima slovenska pridelava surovin, gre za majhnost in razdrobljenost slovenskega kmetijstva in velik del pridelave na območjih z omejenimi dejavniki za pridelavo, ki ne omogočajo masovne pridelave, ki bi bila konkurenčna velikim.

Lokalno pridelana hrana prispeva k varovanju okolja, saj ne prepotuje več tisoč kilometrov, je bolj sveža in hranljiva, da je pridelana po visokih standardih kakovosti pridelave, ki upoštevajo dobrobit živali, na manjšo uporabo fitofarmacevtskih sredstev in antibiotikov, da daje delovna mesta, ne izkorišča delovne sile. Lokalno pridelana hrana ni presežek, ki se na trgu pojavi pod proizvodno ceno.

Živilska industrija si želi kakovostne domače surovine, ki pa mora biti cenovno konkurenčna. Skupaj s pridelovalci gradimo na blagovnih znamkah, shemah kakovosti, kot je izbrana kakovost in druge.

Kako je s položajem podjetij v trenutnih razmerah, pri visokih stroških energije? Kakšen je položaj slovenske živilske industrije sploh?

Kmetijska in živilska podjetja v Sloveniji se vse od pojava covida-19 soočajo s številnimi izzivi. Še preden so si opomogla od epidemije covida-19 in težav z dobavo repromateriala in surovin, se je zgodila velika podražitev cen surovin in energentov, nato pa še ukrajinsko-ruska kriza.

Celotna živilska industrija se ukvarja z vprašanjem, kako sploh preživeti ob tako visokih cenah energentov, si zagotoviti nemoteno preskrbo v prihodnje, hkrati pa razmišlja o mogočih alternativah oziroma novih virih, ki pa jih ni mogoče vpeljati čez noč. Problematika visokih cen energentov je že povsem izpodrinila teme, kot so negotovost v dobavi, pomanjkanje delovne sile, embalaže, težave v transportu in usklajevanje plač zaposlenih. Kmetijska in živilska podjetja so del skupnega evropskega trga in zagotavljanje konkurenčnosti omogoča ohranitev in razvoj podjetij na dolgi rok.

Ali lahko domači proizvajalci vplivajo na nižjo ceno hrane? FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice

V ozadju pa ne pojenjajo strateške teme, saj podjetja poleg omenjenih izzivov čakajo prilagoditve na podnebne spremembe, investicije v tehnološke posodobitve poslovnih procesov, digitalizacija in trajnostni zeleni prehod. Nastajajoči strateški dokumenti vse večjo vlogo namenjajo varovanju okolja, voda, tal in zraka ter napovedujejo veliko zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev in antibiotikov v prireji živali.

Treba bo urediti področje rabe vode v industriji pijač, kjer opozarjamo predvsem na višino koncesij za vode in neprimerno metodologijo za izračun koncesij. Pomembno je, da bodo vsi strateški dokumenti industriji olajšali prehod v zeleno, ne pa je omejevali. Poleg tega bo treba doreči višino vodnih dovoljenj.

Eden pomembnejših izzivov, s katerim se živilska podjetja soočajo, so kadri. Podjetja si zato intenzivno prizadevajo, da bi ljudi motivirala, spodbujala, jih pridobila in tudi obdržala. Mnogi imajo interne akademije in prenose znanj starejših mojstrov na mlajše generacije. Za generiranje novih kadrov in njihovo izobraževanje pa potrebujemo sodobne srednje šole in fakultete.

Kmetijska in živilska podjetja so v zadnjih desetih letih naredila velik napredek v razvoju in dvigu konkurenčnosti. Kljub številnim podnebnim kot tudi tržnim pritiskom v zadnjih letih poslujejo dobro. Kazalniki v obeh sektorjih rastejo zadnjih pet let. Panoga se je po burnih letih lastniškega preoblikovanja stabilizirala in izboljšali so se tudi odnosi v agroživilski verigi.

Največ hrane na naših krožnikih je iz Hrvaške, Madžarske in Avstrije

Kmetijska in živilska podjetja največji delež čistih prihodkov od prodaje ustvarijo na domačem trgu, bodisi končnemu potrošniku bodisi živilskopredelovalni industriji, kar kaže na dobro vertikalno povezanost deležnikov v slovenski verigi preskrbe s hrano. Se pa krepi izvozna usmerjenost živilske industrije, saj ta na tujih trgih ustvari tretjino čistih prihodkov od prodaje in dosega bistveno večjo dodano vrednost.

Živilska podjetja so v letu 2021 čiste prihodke od prodaje povečala za desetino na 2,4 milijarde evrov. Stroški blaga, materiala in storitev so porasli za 11 odstotkov, povečali so se stroški dela za 9,6 odstotka, vse to je vplivalo na ustvarjeno nižjo dodano vrednost. So pa podjetja v živilski industriji intenzivno vlagala, saj je bilo za investicije v letu 2021 namenjenih 144 milijonov evrov. Živilska podjetja so zaposlovala skoraj 15.000 ljudi.

Slovenska živilska podjetja so v navezi s kmetijskimi podjetji postala pomemben regionalni zaposlovalec in povezovalec pridelovalcev in drugih dobaviteljev opreme, materialov in storitev.