Zakonu o dolgotrajni oskrbi očitajo nerazumljivost

Od konca avgusta do 5. oktobra je v javni razpravi težko pričakovan predlog zakona o dolgotrajni oskrbi. Združenja, društva in druge upokojenske organizacije so ga že temeljito pregledali in imajo celo vrsto pripomb in predlogov. Strinjajo se, da je zakon nujen, vendar ga je treba s konstruktivnimi predlogi popraviti in izboljšati.

»Želimo si, da bi bil zakon, ki prinaša veliko nujno potrebnega za starejše, čim prej sprejet z vsemi izboljšavami, ki jih bodo predlagali uporabniki in izvajalci. Zato tudi predlagamo, da se javna razprava podaljša in organizira nekaj posvetov za izboljšavo predloga zakona,« pravi predsednica društva za dostojno starost Srebrna nit Biserka Marolt Meden.

Srebrna nit: Zakon dopušča različne interpretacije

V društvu opozarjajo, da je zakon z vsemi prilogami ponekod zelo nerazumljivo napisan in dopušča različne interpretacije, dvome in bojazni. Zato bi ministrstvo za zdravje moralo organizirati več posvetov in okroglih miz v sodelovanju z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da bi zakon lahko izboljšali in ga čim prej sprejeli.

Razočarani in ogorčeni so, ker so predlagatelji dali predlog zakona v javno razpravo, ne da bi se o njem uskladili v koaliciji, kaj šele s socialnimi partnerji. Slabo popotnico zakonu vidijo tudi v tem, da najprej oba ministra razlagata, da dobro sodelujeta in pošljeta predlog zakona v javno razpravo, nato pa minister Cigler Kralj izjavi, da se ne strinja z rešitvijo načina financiranja dolgotrajne oskrbe, kot je opredeljen v predlogu zakona: »Ob vseh obljubah o skrbi za starejše pa vlada sprejme rebalans proračuna, v katerem sredstva za programe dolgotrajne oskrbe zmanjša za 4,2 milijona evrov,« pravi Medenova.

Predlagatelji še naprej s figo v žepu?

Pri Srebrni niti, ki že od marca vlado poziva, naj pripravi dober zakon o dolgotrajni oskrbi, so pričakovali zakon, ki bo vsem državljankam in državljanom omogočil enak dostop do potrebnih storitev ne glede na njihovo premoženjsko stanje, kraj bivanja in druge osebne okoliščine. Zahtevali so dvig javnih sredstev za storitve dolgotrajne oskrbe, krepitev načel solidarnosti in socialne države pri skrbi za starejše in vse, ki so v vsakdanjem življenju odvisni od tuje pomoči. Zahtevali so tudi predstavitev analiz, na katerih bi temeljil predlog zakona, javno objavo odgovorov na pripombe in predloge zainteresirane javnosti iz leta 2017. »Dočakali pa smo predlog zakona, o katerem se ne strinjajo niti predlagatelji zakona, kot da že vnaprej držijo figo v žepu, da zakona tudi ta vlada ne namerava sprejeti,« so kritični v Srebrni niti.

Očitek, da zakon odpira vrata privatizaciji storitev

Podpirajo novo solidarnostno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, skrbi pa jih, da predlog zakona pušča odprta vrata za privatizacijo dejavnosti oziroma storitev, in to v neomejenem obsegu. V društvu zahtevajo pospešen razvoj javne mreže izvajalcev socialnovarstvenih storitev. Menijo, da bi moral biti v zakonu opredeljen delež javnih izvajalcev v mreži, ki naj bi bil vsaj 75-odstoten. Ocenili so še, da je premalo jasno zapisano, kako bodo potekala vlaganja v javno mrežo.

»Skrb za starejše je očitno odlična tržna niša in naša država zelo skrbi za to, da bodo imeli zasebniki velike dobičke na račun upokojencev oziroma starejših, njihovih stisk, stisk njihovih družin in drugih bližnjih,« so zapisali. Sporen se jim zdi tudi 40. člen, ki poleg negovalnega doma predvideva namestitve v bivalnih enotah in oskrbnih domovih, kar pa ne izvira iz potreb starejših, ki se za dom odločijo, ko so bolni in potrebujejo zdravstveno oskrbo. Domnevajo, da sta zadnji dve omenjeni obliki v zakonu zato, ker takšne domove namerava graditi tuja multinacionalka, pri čemer pripominjajo, da je zakon narejen po meri tujcev in ne glede na potrebe starejših. Radi bi tudi definicijo in jasno razmejitev negovalnega doma in negovalnih bolnišnic.

Delovanje koncesionarjev mora biti neprofitno

Menijo, da v uvodu k zakonu manjka presoja posledic za zdravstveni sistem, skrbi jih tudi izobrazbena struktura posameznih izvajalcev, zlasti na področju zdravstvene nege in oskrbe. Poglavje o koncesijah pa potrebuje jasno opredelitev, da mora biti delovanje koncesionarja neprofitno, tako kot delovanje javnih zavodov, da za koncesionarje veljajo isti pogoji kot za javne zavode in da morajo morebitni dobiček iz javne službe, ki jo imajo financirano, razporejati v razvoj storitev in dejavnosti.



Poudarili so tudi, da mora biti obvezni bivalni standard določen tako, da ne bo treba vsem uporabnikom doplačati nadstandarda: »Prostovoljno zavarovanje, ki je obveza, da se do storitev sploh pride, je nesprejemljiva opredelitev financiranja, saj imamo dolgoletne slabe izkušnje z zavarovalnicami, ki kujejo dobičke iz prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja,« so zapisali.

Katere storitve bodo brez doplačila?

Menijo še, da je tudi pravilnik o storitvah na področju dolgotrajne oskrbe napisan zelo nejasno in neusklajeno, saj iz njega ni mogoče natančno razbrati, katere storitve bodo brez doplačila. Jasno bi moralo biti določeno, kolikokrat na mesec kopanje, kolikokrat na dan menjava plenic, pri koliko obrokih pomoč pri hranjenju, kako je s pomočjo pri pitju ... Britje samo štirikrat na mesec je občutno premalo. Vsekakor pa so časovni normativi popolnoma nerealni za kakovostno empatično dolgotrajno oskrbo, še opozarjajo pri Srebrni niti.



Med dobrimi rešitvami zakonskega predloga pa so navedli zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, možnost izbire primerljive pravice za primerljive potrebe, večji delež javnih sredstev in zmanjšanje finančne obremenitve posameznika in družine.

SUS: Plač zaposlenih ne bi smeli obremeniti

»V zvezi svobodnih sindikatov smo se odločili, da kljub temu, da je zakon prišel v javno razpravo, preden je bil obravnavan na Ekonomsko socialnem svetu  (ESS) in da ni bil medsektorsko in medresorsko usklajen, nadaljujemo z delom v pogajalski skupini  ESS,« je povedala predsednica Sindikata upokojencev Slovenije (SUS) Francka Ćetković.

Ugotavljajo, da načela, navedena v uvodu predloga zakona, kot so univerzalnost, solidarnost, enakost, pa tudi aktivno sodelovanje in svobodna izbira posameznika, zagotovljena dostopnost, kakovost in varnost pri zagotavljanju storitev dolgotrajne oskrbe, v posameznih členih niso dovolj upoštevana, pravi Ćetkovićeva.

Podpirajo ureditev novega obveznega socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo z univerzalnimi pravicami in učinkovito mrežo izvajalcev, ki ga izvaja ZZZS, vendar po njihovem s tem ne bi smeli obremeniti plač zaposlenih, ampak samo delodajalce: »Opozoriti je treba na dejstvo, da delodajalci plačujejo za polovico nižji prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot delojemalci. Strinjamo se, da bo moral za namene dolgotrajne oskrbe prispevati več proračun. Niso pa dovolj jasno opredeljene obveznosti države za vlaganja v gradnjo in obnovo domov za starejše ter negovalnih bolnišnic. Zavedamo se, da bodo pogajanja o finančni konstrukciji zahtevna, vendar se je treba enkrat odločiti in urediti sistem dolgotrajne oskrbe, da bodo prebivalci lahko dostojno preživljali starost,« poudarja Ćetkovićeva.

Mešanje javne in zasebne dejavnosti v škodo zavarovancev

V sindikatu še ugotavljajo, da predlagani zakon premalo definira javni interes na področju dolgotrajne oskrbe. Zato ni zagotovil, da bi učinkovito preprečil izvajanje tržne in zasebne dejavnosti dolgotrajne oskrbe na račun uveljavljanja javnega. Po njihovem vzbujata dvom ureditev prostovoljnega zavarovanja in dopustitev možnosti, da javni izvajalci opravljajo tržne, plačljive storitve: »Ureditev možnosti prostovoljnega zavarovanja bi morala biti vsaj okvirno opredeljena, sicer bodo zavarovanci lahko v negotovem položaju. Mešanje javne in zasebne dejavnosti je v škodo zavarovancev, kar kaže zdravstveni sistem, kjer je to dopuščeno, pa tudi domovi za starejše so že zdaj neverjetno iznajdljivi pri zaračunavanju storitev,« ugotavlja Ćetkovičeva.

Takoj je treba začeti pridobivati nove kadre

Čeprav so postopki za pridobivanje pravic poenostavljeni glede na prejšnje različice zakonov, pa so še vedno preveč zapleteni, birokratski, neracionalni. Natančneje je treba določiti pravice zavarovancev in elemente za določanje cen storitev, je kritična Francka Ćetković. V predlogu piše, da naj bi zakon začeli uporabljati 1. junija 2022, glede na zahtevnost področja pa bi se v ta namen že danes morali lotiti nekaterih aktivnosti, je prepričana predsednica upokojenskega sindikata. V dolgotrajni oskrbi že zdaj namreč primanjkuje četrtina potrebnega kadra, ki ga ni mogoče zagotoviti niti iz tujine, tudi zaradi prenizkih plač in kadrovskih normativov.

Zato je treba takoj začeti aktivnosti za pridobitev novih kadrov s sistemom izobraževanja, s prekvalifikacijo, dokvalifikacijo, so prepričani v sindikatu: »Urediti je treba sistem delovnih pogojev in nagrajevanja. S tem se ne sme čakati na sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi. V primerjavi s povprečjem držav OECD zaostajamo tudi po zaposlenosti v zdravstvu in socialnem varstvu glede na delež celotne zaposlenosti.«

Opozarjajo, da morajo po občinah takoj pregledati možnosti za organiziranje negovalnih bolnišnic. Če pa naj bi starejši ostali čim dlje doma, kar je osnovna usmeritev predloga zakona, je treba ustrezno poskrbeti tudi za bivalne pogoje, na primer za subvencioniranje postavitve dvigal v večnadstropnih hišah in prilagoditve bivalnega okolja, še dodaja Ćetkovićeva.

Zdus: Razpravljavci bodo govorili o nerazumljivem

Tudi v Zvezi društev upokojencev Slovenije (Zdus) opozarjajo, da je besedilo številnih členov nejasno in za povprečnega zavarovanca nerazumljivo, zato predlagajo, da se spremeni tako, da bo razumljivo vsem deležnikom in uporabnikom. Pozivajo celo, naj poglavja v predlogu zakonu o upravičenosti do pravic napišejo na novo, sicer bodo tudi razpravljavci govorili o nečem, česar ne bodo razumeli, to pa bo lahko bistveno vplivalo na pravice zavarovancev, je posvaril predsednik Zdusa Janez Sušnik.



Na upokojenski zvezi še menijo, da je treba v predlogu zakona natančno razmejiti med storitvami iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in storitvami za dolgotrajno oskrbo, saj je plačnik teh storitev različen. Sušnik tudi meni, da bi bilo treba v zakon umestiti možnosti za zagotavljanje dolgotrajne oskrbe tistim, ki so od nje odvisni in jim jo zagotavljajo prostovoljci, družinski člani in sosedje. Zdusov program Starejši za starejše ima na primer vse osnove za takšno pomoč na domu, pri čemer pa pri opravljanju storitev ne gledajo na uro.