Kompromis z mislijo na dostojno starost

Leta 2060 bo skoraj tretjina prebivalcev Slovenije starejših od 65 let. Več kot polovica 85-letnikov danes potrebuje pomoč pri vsakdanjih opravilih, posebno obravnavo ali je v institucionalnem varstvu. To je le drobec argumentov, s katerimi snovalci novega predloga zakona o dolgotrajni oskrbi utemeljujejo, zakaj je to področje nujno sistemsko urediti. Za razumevanje potrebe po vzpostavitvi dostopne in vzdržno financirane oskrbe niti ne potrebujemo silnih statističnih analiz – prej ali slej se vsak sam ali kot svojec sreča z resničnimi obrazi obstoječih razmer.

Nihče več ne šteje, koliko različic zakonov je končalo v predalih, zato ni mogoče trditi, da doslej ni bilo resnih namenov, a ti na koncu ne štejejo, če rezultatov ni. Ti pa so, v vseh teh letih in pod vsemi vladami, umanjkali, ker ni bilo mogoče doseči širšega konsenza, od kod vzeti denar.

Po ocenah v najnovejšem osnutku, ki ga je predstavil zdravstveni minister Tomaž Gantar, je za sistem dolgotrajne oskrbe zdaj potrebnih 641 milijonov evrov, od tega je 305 milijonov že v blagajnah, 336 milijonov pa bi bilo treba še nabrati. Na ministrstvu bi jih pridobili z uvedbo novega obveznega zavarovanja, ki bi ga plačevali delojemalci in delodajalci.

Takšna dodatna obremenitev dela je zagotovo najbolj enostavno izvedljiv način, kako do sredstev, večje vprašanje pa je, ali je tudi vzdržen. Sedanja garnitura ni prva s to idejo, a se ta v preteklosti ni uresničila zlasti zaradi razmisleka, da je aktivne populacije vedno manj in da se bo razmerje med tistimi, ki prispevajo, in tistimi, ki potrebujejo, samo še slabšalo. Že zdaj so dohodki iz dela v Sloveniji med najbolj obremenjenimi, nepremičnine in kakšno drugo premoženje pa bistveno manj. Tudi o solidarnosti in pravičnosti predlaganega financiranja, pri katerem delavec s 700 evri plače prispeva, upokojenec z enako ali celo višjo pokojnino pa ne, bi se utegnila kresati mnenja.

Le upamo lahko, da različni pogledi pri iskanju kompromisa predstavnikov ministrstev, delodajalcev, sindikatov in naposled poslancev ne bodo tako zaslepili, da jim vsaj tokrat ne bi uspelo najti vsaj minimalnega skupnega imenovalca. Skrajni čas za vzpostavitev sistema za dostojnejšo starost je namreč že zdavnaj minil.