V nadaljevanju preberite:

Antinatalizem na splošno pomeni nasprotovanje človeški (včasih tudi živalski) reprodukciji, spočenjanju in rojevanju otrok, iz kakršnegakoli razloga že. Danes pa se antinatalizem povezuje predvsem s skrbjo za okolje – da otrok ne bi rodili v »krut, okoljsko degradiran svet«, v katerem bi tudi sami puščali velik ogljični odtis. Je pa ideja antinatalizma, da je moralno sporno imeti otroke, v resnici stara.

Prof. dr. Jaka Repič z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski filozofski fakulteti antinatalizem razume kot upor proti sistemu, upor generacije, ki je tako imenovana zadnja generacija, ki naj bi še lahko preusmerila razvoj okoljskih težav. »Zadnja generacija semantično pomeni zadnjo generacijo v zgodovini, a ta pojem ni nov. Tudi v 20. stoletju imamo generacije, ki so preživele grozote vojn, pa so se morda tudi počutile kot zadnje. Ogromno je primerov razmišljanja o distopičnih, postapokaliptičnih družbah, dogodkih, ki prinašajo konec človeštva, konec sveta. In ta zadnja generacija v povezavi z okoljskimi spremembami misli, da je primer te nove zadnje generacije.« Ob tem doda, da se morajo antinatalisti zavedati, da je – tako kot je odločitev za otroke deloma ideološka – tudi odločitev, da nimajo otrok, ideološka.

Pa je odločitev za otroke res sebična, kot trdijo antinatalisti? In je lahko skrb za okolje močnejša od želje po reprodukciji, po lastni družini?